Vaški vodnjak
Vodnjak ali studenec je naprava, lahko z zgradbo, za pridobivanje pitne vode iz talnice (vodne žile). Poseben tip vodnjakov so cisterne. Za dviganje vode na površino se ali so se uporabljali različni pripomočki, vedro, ročne črpalke, električne potopne črpalke in tudi naravni pripomočki, tako imenovani tekoči vodnjak.
Najstarejši najdeni vodnjaki izhajajo iz začetka kamene dobe (10. in 9. stoletja pr. n. št.), bili so odkriti na Cipru vklesani v apnenec. Danes v morju ležeči vodnjak v Atlit Yam (Izrael) izhaja iz 6. stoletja pr. n. št. Prvi vodnjaki v srednji Evropi so bili zgrajeni v 5. in 6. stol. pred n. št. (zgodnji neolitik), bili so zaščiteni z lesenim okvirjem iz hrastovine. Poznejši vodnjaki zgrajeni v 2. stoletju pred n. št. (pozni neolitik) so imeli pleten okvir za zaščito vode.
Tekoči vodnjak deluje s pomočjo višinske razlike, pri tem načinu vodnjaka se zgradi zbirališče vode v višjem predelu in teče po cevi do nižje ležečega vodnjaka. Pri tekočem vodnjaku teče voda neprenehoma tako da mehansko črpanje ni potrebno, po navadi je postavljeno pri tekočem vodnjaku kamnito korito, lahko leseno korito za napajanje goveda ali pranje perila.
Vlečni vodnjak je v zemljo ali kamen skopana, vklesana (v novejšem času zvrtana) navpična odprtina, ki je obzidana s kamnom, ali betonirana. Vlečne vodnjake so že v zgodnjem neolitiku (Ciper) gradili, prvotni rovi v zemeljska tla so bili zavarovani z lesom proti sesutju. Takšne zgradbe so olajšale pridobivanje pitne vode za ljudi in za napajanje živali. Poznani primer so vodnjaki Puszta (šaduf), kateri so še danes v stepskih predelih Evrazije v uporabi.
Okrasni vodnjak so vodnjaki, ki so postavljeni na javnih prostorih, na trgih ali v parkih mest in večjih krajev. Preden je prišel vodovod v vsako hišo, so bili javni vodnjaki zbirališče ljudi, ko so prihajali po pitno vodo, predvsem pa ženske pri pranju perila. Večina zgodovinskih ali likovno posebej okrašenih vodnjakov je danes zaščitenih in veljajo kot zanimivost kraja. Tako so vodnjaki še danes privlačne točke. Vodnjake so kot znak moči graditelja že v antiki in tudi v srednjem veku ter od renesanse dalje gradili tako, da so bili umetelno grajeni ali okrašeni. Tako je bil na primer vodnjak Fontana di Trevi v Rimu zgrajen in podarjen meščanom od papeža Nikolaja V. Najbolj znan vodnjak v Sloveniji je Robbov vodnjak v Ljubljani.