Slivniški grad ... Slivnica Castle Traditional Cache

SI

Slivniški grad

Dvorec Slivnica, "grad", kot ga imenujejo domačini, že stoletja stoji na južnem vznožju vzhodnega Pohorja. V času svojega obstoja je doživel mnoge vzpone in padce, turške vpade, vojne, pa tudi leta blaginje in otroškega vrišča. Zamenjal je veliko lastnikov, ki so s svojim delovanjem v vseh obdobjih pomembno vplivali na življenje okoliških ljudi in na razvoj kraja.

Slivniški grad

Na griču v Čreti so v gozdu skriti ostanki starega slivniškega gradu (Burgsleunz). Grad je tu, na takrat deželnoknežjem ozemlju, stal verjetno že v 12. stoletju. Stal je na vrhu prepadne skalnate kope, obsegal je stolp in morda tudi obzidano dvorišče. Zavarovan je bil na eni strani s prepadno strmino, na drugi pa z globokim obrambnim jarkom. Ostanke obrambnega jarka je mogoče razločiti še danes, iz ruševin starega gradu pa so pozidali gospodarska poslopja v okolici. Verjetno so stari grad opustili v drugi polovici 14. stoletja, ko so na ravnini tu blizu sezidali dvor (Jakič, 1999).

Dvor v ravnini je prvič omenjen v listinah leta 1378 (Sleuncz der hof), kasneje pa večkrat po letu 1428. Slivniška gospoščina je verjetno obstajala že v 13. stoletju, saj stari urbarji navajajo dajatve, ki jih je mariborska deželnoknežja gospoščina dobivala iz Slivnice (Koropec, 1965/1966).

O imenih slivniških gospodov vemo več po letu 1428. Takrat je v dvoru živel plemič Friderik s Kleka (Kleh, Klöch), ki je gospodoval podložnikom na 4 hubah in 24 domcih. Kasneje je pridobil še 13 posesti v Klopcah, v letu 1451 pa je z zamenjavo od žičke kartuzije med drugim pridobil hube pri Mariboru. Frideriku je sledil njegov sin Martin, ki je v Slivnici doživljal turška in ogrska pustošenja, njemu pa je sledil polbrat Ivan (Hans).

Zgodovinske fotografije

Okoli leta 1480 se je sem priselil hrvaški plemič Jurij Kolonič (Kolonić, Kollonitsch, imenovan tudi Krabat), ki je bil med letoma 1483 in 1498 oskrbnik radeljske gospoščine. Jurij Kolonič si je pridobil dediščino hčera Hansa s Kleka in predelal dvor v manjšo graščino, po letu 1498 pa se je v obnovljenem dvoru tudi naselil. Po Jurijevi smrti je gospoščino nekaj časa vodila njegova žena Barbara, za njo pa sinova Hieronim in Martin. V letu 1532 je turški pohod skozi Slivnico opustošil gospoščino, ki jo je kasneje, ok. 1541, obnavljal Jurijev sin Seifrid (Sigfried). V letu 1542 so fevdni del slivniške gospoščine sestavljali dvor, vinogradi, dva gozda, 13 ribnikov, travniki, njive, 21 podložniških posesti, gostilna, mlin, 10 dninarjev in 28 sogornikov[3] v Slivnici ter vinograd in 8 podložniških posesti v Koreni. V alodialnem[4] (obveznosti prostem) delu posesti je bilo še 18 podložniških posesti, več vinogradov, 68 sogornikov in ribnik, ki so se nahajali na območju od Klopc do Limbuša, ter hiša z vrtom v Mariboru. Seifridu Koloniču sta v drugi polovici 16. st. sledila Ferdinand Kolonič (1564-1573) in Adam Kolonič (1588-1608). Ferdinand in Adam sta bila vneta zagovornika reformacije, ki se je širila v tistem času. Ko je protireformacijska komisija l. 1600 razrušila luteransko betnavsko cerkev, je Adam Kolonič nudil zaščito in gostoljubje betnavskemu učitelju.

Adam Kolonič in njegova žena sta na prelomu stoletja zašla v dolgove. Med drugim sta si pri Ivanu Frideriku Herbersteinu na sosednjem Pohorskem dvoru sposodila 10.000 goldinarjev na 15% obresti. Zaradi neporavnanih dolgov je Herberstein Koloniča tožil in leta 1605 mu je tako pripadla slivniška gospoščina, seveda z zahtevo po doplačilu razlike med vrednostjo gospoščine in dolgom. Gospoščina, ki je bila ocenjena na skoraj 67 imenjskih funtov, je bila za 31.000 goldinarjev prodana Herbersteinom, prenos lastništva pa je bil urejen l. 1608 (Grahornik, 2015).

Herbersteini so bili lastniki dvorca Slivnica od leta 1608 do 1738. Leta 1632 je kot lastnik Slivnice omenjen Janez Jakob baron Herberstein. Vrednost imenja je bila takrat že več kot 172 imenjskih funtov. Na gradu je bilo zaposlenih 6 služabnikov, 3 sobarice in 4 posli, za gospodarska poslopja v okolici pa so skrbeli oskrbnik, oskrbnica in 6 hlapcev in dekel. Približno v tem času si je gospoščina Slivnica postopoma priključila bližnje gospostvo Fram (prav tako zaradi dolgov), tako da se je število njenih podložnikov močno povečalo. Leta 1635 so dvorec zavzeli in oplenili uporni kmetje. Gospoščina je ostajala v rokah Herbersteinov: od 1640 naprej se kot zemljiški gospod omenja Janez Ernest baron Herberstein, nato Frančišek Krištof grof Herberstein, za njim njegova vdova (gl. Grahornik, 2015, str. 23) in tako naprej, vse do Janeza Jurija grofa Herbersteina, ki je leta 1738 celotno gospoščino, ki je bila l. 1699 ovrednotena na 357 imenjskih funtov, prodal Francu Ludviku grofu Khuenburgu.

Slivnica ... First Military Survey (1763-1787) Historical Maps of the Habsburg Empire Source: mapire.eu

Kasnejši lastniki dvorca Slivnica so bili knez Stanislav Poniatowsky, grof Klemens Brandis (ki je bil vpliven politik, cesarski svetovalec in tirolski deželni glavar, ok. 1860), Herman Pauls (ok. 1880), Karel pl. Rudnicki (ok. 1900), od l. 1906 do konca druge svetovne vojne pa grof Franc Schönborn iz Starega Futoka v Bački (Stopar, 1990).

Opis zgodovine gradu v "Steiermark einst und jetzt", 1863

Po drugi svetovni vojni je bil dvorec Slivnica podržavljen in je vse do leta 1990 služil kot mladinski dom oz. kot vzgojni zavod. Po letu 1990, ko se je vzgojni zavod preselil v nove prostore, je dvorec pričel hitro propadati, kar se, kljub razglasitvi za kulturni spomenik lokalnega pomena, nadaljuje še danes.

Najprej je bil namenjen nastanitvam mladine ob delovnih akcijah (Mladinska…, Vestnik 22. 9. 1945), kmalu nato pa nastanitvi v vojni osirotelih bosanskih otrok, ki so jih pripeljali v Slovenijo (Skrb…, Vestnik 13. 10. 1945). Urejanje in zagotavljanje delovanja otroškega zavetišča je v začetku potekalo na udarniških temeljih (Tekmovalni…, Vestnik 8. 3. 1946). Žene iz okoliških krajev so se tako obvezale, da bodo redile po enega prašiča za otroški dom, najele pa so tudi vrt, na katerem so pridelovale zelenjavo za dom (Žene…, Vestnik 15. 3. 1946). Otroci iz doma so bili vključeni v dogajanje v okolici in v takratne udarniške akcije. Tako so npr. pomagali pri pripravi drv za zimo (Tudi …, Vestnik 8. 7. 1949). Mladinski dom, ki se je imenoval po heroju Danku Mitrovu, je v dvorcu Slivnica deloval do leta 1961. Otroke v domu so učile učiteljice iz slivniške osnovne šole. V učilnici v dvorcu je od konca vojne pa vse do šolskega leta 1960/1961 zaradi pomanjkanja lastnih prostorov gostovala slivniška osnovna šola (Kaube, 2014). Konec leta 1961 je bil mladinski dom preoblikovan v vzgojni zavod vzgajališčnega tipa (Vabilo, Večer 25. 10. 1961). To je bil zavod za fante med 15 in 18 letom, ki so izhajali iz socialno neurejenih družin in so zato imeli različne vzgojne motnje ali so postali prestopniki. Zavod je bil odprtega tipa, tako da so gojenci obiskovali šole v Mariboru, kjer so se izobraževali za poklice (Niedorfer, 1972). Ves čas se je vzgojni zavod spopadal z velikimi stroški vzdrževanja stavbe (Pozabljeni…, Večer 30. 3. 1966). S časom je dvorec vse bolj klical po obnovi, pedagoška znanost pa se je posodabljala, kar je pripeljalo do sklepa, da se za vzgojni zavod zgradi nova, primernejša stavba (Atrijska…, Večer 14. 7. 1989) (Pod …, Večer 2. 12. 1989). Vzgojni zavod se je v nove prostore preselil v novembru 1990 (Selitev…, Večer 10. 11. 1990).

Odločba za ustanovitev prevzgojenga doma

Po letu 1990 je dvorec ostal prazen, kar je povzročilo njegovo nezadržno propadanje. Leta 1992 je bil razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena (Register nepremične kulturne dediščine, evidenčna št. 656), vendar to ni pripomoglo k njegovi ohranitvi. Po denacionalizacijskem postopku je lastnik dvorca postalo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ki je bilo slab gospodar. Občina Hoče-Slivnica si je zato prizadevala, da bi postala lastnica gradu, vendar brezuspešno. Pojavljalo se je kar nekaj različnih idej, kakšno dejavnost vanj umestiti (Verovnik, 2004), (Vogel, 2013) (Sagaj, 2015), vendar do dogovora ni prišlo. Za ohranitev dvorca si je prizadevala tudi stroka. Dr. Igor Sapač je npr. državo pozval k ohranjanju slovenskih dvorcev v članku »Apel Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije« (Sapač, 2015). Zgodovinski inštitut Milka Kosa pri ZRC SAZU je 25. 9. 2013 pripravil okroglo mizo z naslovom Gradovi na razpotju: Slivnica pri Mariboru , kjer je v predstavitvi nazorno prikazano propadanje dvorca. Vsa prizadevanja pa niso obrodila sadov. Po večkratnih neuspešnih dražbah je bil dvorec sredi leta 2016 prodan Rusu Alexandru Komolovu (Lubej, 2016).

Grob grofov na slivniškem pokopališču, ki so živeli v slivniškem gradu (za lokacijo poglej referenčno točko)

Prva stavba na mestu sedanjega dvorca je bila verjetno pozidana v drugi polovici 14. stoletja, ko so opustili stari grad. Literatura navaja (Stopar, 1990), da je dvorec Slivnica, ki je bil poškodovan (verjetno po turških vpadih), okoli leta 1493 pozidal Jurij Kolonič. Graščina je takrat najbrž obsegala le vzhodni trakt današnje stavbe, saj je v njem ohranjen poznogotski portal. Na tej osnovi so Koloniči leta 1582 sezidali štiritraktno graščino s štirimi okroglimi obrambnimi stolpiči. Iz tega časa je vzidana heraldična plošča z domnevnim grbom Koloničev in Wagnov – Wagensberških. Graščino, ki je upodobljena na Vischerjevi podobi iz okoli leta 1681, je obdajal zaščitni vodni jarek. Fuchsov načrt (Kemperl, 2007) s konca 18. st. kaže, da se je takratnemu lastniku utrjena zgradba zdela ali nefunkcionalna ali prevelika ali pa so bili stroški vzdrževanja preveliki, tako da je želel zgraditi novo, vendar pa do gradnje po tem načrtu nikoli ni prišlo. Stavbo je nato ok. 1862 prezidal grof Klemens Brandis, po načrtih neznanega, verjetno dunajskega arhitekta (Sagaj, 2015). Dal je pozidati tudi kapelo Marijinega spočetja, ki je s hodnikom povezana z dvorcem. Kapelo je julija 1862, malo pred svojo smrtjo, posvetil škof Anton Martin Slomšek. Dvorec je bil ena najrazkošnejših grajskih stavb na Štajerskem v drugi polovici 19. st. Obdajal ga je velik in lep grajski park.

Stavba je oblikovana v neogotskih oblikah. Kljub številnim prezidavam, dozidavam in obnovam v preteklosti ohranja prvotni slog, ki se kaže v elementih kot so npr. okna in stropi.

Oprema gradu kot je nekoč bila

Dvorec oblikujejo štirje enonadstropni trakti, ki obdajajo nepravilno pravokotno notranje dvorišče. Štirje stolpiči na vogalih so različno visoki. Severovzhodni stolpič je skoraj dvakrat višji od stavbe in okrašen s konzolnim balkonom in razgledno teraso na vrhu. Dva stolpiča segata do višine kapi, četrti pa je še za nadstropje nižji in je v višini nadstropja urejen kot terasa. Zunanjost dvorca je slikovito razčlenjena z neogotsko oblikovanimi okni. Na vzhodni fronti v severnem traktu je še posebej poudarjen rizalit, ki ga oblikuje reprezentativni stebriščni vhod z balkonom, trodelni motiv balkonskih vrat s heraldičnim čelom ter s stopničastimi zalomi oblikovana atika. Na južni strani je ob dvorcu neogotska kapela, z dvorcem povezana s hodnikom.

"Notranjščina stavbe je tako kot njena zunanjščina, neogotska. Vhodna avla je obokana, obok sloni na razkošno profiliranem slopu, obočne kape so opremljene s tankimi rebri, tlak je marmornat. Iz pritličja drži v nadstropje dvoramno marmorno stopnišče, ki ga spremlja klesana ograja z neogotskim arkadnim motivom. Tu je spet razkošna avla, kjer se na oboku ponovi motiv tankih obočnih reber.

V notranjosti je več reprezentančno opremljenih prostorov. Gosposka soba ob severovzhodnem stolpu ima rezljane neogotske stenske obloke in imeniten, bogato profiliran neogotski portal s sočasnimi vratnicami, v nadstropju je več vrat z neogotskimi vratnicami in sočasnimi rezljanimi supraportami, v več sobah je na stropih kvaliteten štuk iz časa regotizacije stavbe." (Stopar, 1990)

Tako opisuje dvorec Ivan Stopar v svoji knjigi iz leta 1990. Na žalost pa je po tem času začel dvorec drastično propadati, saj je bil brez stanovalcev in brez namembnosti in tako brez vzdrževanja. Izpostavljen je bil vandalizmu in vremenskim vplivom, v letu 2013 pa je del dvorca celo zagorel. Tudi parka okoli dvorca ni več, ostal je le kip sv. Janeza Nepomuka, ki je tudi bil razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena (Register nepremične kulturne dediščine, evidenčna št. 8963). Stanje dvorca in svoj predlog prenove je v projektni nalogi lepo predstavila Tamara Črnko (Črnko, 2015).

Danes je dvorec le še bleda podoba samega sebe. Iz ene najrazkošnejših grajskih stavb se počasi spreminja v ruševino. Samo upamo lahko, da se bo našel novi lastnik, ki mu bo povrnil nekaj nekdanjega blišča in mu vdahnil novo življenje.

Kip sv. Janeza Nepomuka