Please note Use of geocaching.com services is subject to the terms and conditions
in our disclaimer.
Zaklad je skrit znotraj obzidja čisto pri tleh.
Cerkev sv. Tilna se prvič omenja v drugi polovici 15. stoletja, njena današnja podoba pa je iz leta 1731. Obdaja jo mogočno obzidje, ki je domačinom dajalo zavetje pred turško nevarnostjo. Graditi so ga začeli v drugi polovici 15. stoletja, dokončali pa okrog leta 1530. Desno od vhoda je ozek prehod do ločeno stoječega zvonika. Izpred cerkve, h kateri vodijo kamnite stopnice, je lep razgled na vzhodni konec Kamniškosavinjskih Alp z Veliko planino, Kranjsko rebrijo in Menino, pod nami pa se v dolini razprostirajo Repnje. V eni izmed tamkajšnjih hiš se je leta 1780 rodil jezikoslovec Jernej Kopitar, danes pa je kraj najbolj znan po samostanu šolskih sester.
Na Repenjskem hribu je včasih stal tudi grad, ki ga je Valvazor popisal v Slavi vojvodine Kranjske. Podrli so ga leta 1815 in o njem ni več sledu.
Iz knjige Turki pred sv. Tilnom
Vrnimo se v čase, ko so pri nas divjali še Turki. Bili so strah in trepet kranjske dežele, saj so jo kar nekajkrat opustošili po dolgem in počez. Okoli gradov in cerkva so naši ljudje postavili mogočna obzidja, kamor so se v hudih časih zatekali vaški prebivalci. V vodiški župniji je bil tak tabor nad Repnjami, kjer je na hribu stala utrjena podružnična cerkev sv. Tilna. Dogodki iz naše zgodbe so se odvijali pred koncem 16. stoletja, ko so Turki še zadnjič prihrumeli nad slovenske vasi. Njihova krdela so ropala in morila tudi po šišenskih krajih. Zvonovi na Šmarni gori so žalostno naznanjali, da se tudi zanjo in za vso njeno okolico bliža turška nevarnost. Prebivalci Vodic ter okoliških sosesk: repenjske, skaruške, poljske, veške, šinkovturnske in bukovške, so kar se da hitro pobrali svoje imetje ter živila ter se zatekli v utrjeno obzidje repenskega tabora. Pod večer tistega dne so se že prikazali prvi Turki. Domači fantje in možje so se pripravili na obrambo, žene in otroci pa so našli prostor v cerkvi, kjer so strahoma čakali na izid boja. Čez noč so prispele turške okrepitve in boj se je začel. Repenski branilci so dobro obvladovali svoj položaj, toda kaj kmalu so se tudi njihove vrste počasi začele redčiti. Že ves dan so se pogumno borili, a turški premoči niso bili kos. Razjarjeni Turki so uspeli prodreti celo v notranjost obzidja, vendar so jih hrabri domačini uspeli potisniti nazaj. Kljub temu pa je vse kazalo, da se repenjskemu taboru bliža konec.
Tedaj pa je nastopil preobrat. Boltarjev Tilen iz Utika pri Vodicah, možakar, ki ga je zaradi visoke in okorne postave zasmehovala vsa vas, se je že pred leti umaknil na Šmarno goro, kjer je kot cerkovnik živel samotno življenje. On je bil tisti, ki je z zvonjenjem opozoril šmarnogorsko okolico pred Turki. Od daleč je bil priča srditemu boju nad Repnjami in kljub nekdanjim posmehom je sklenil pomagati vodiškim domačinom. Bil je bister mož in kaj kmalu je uganil pravo rešitev. S pomočjo smleških fantov, ki so tudi prihajali na pomoč, je zbral pobeglo živino, ki so jo branilci pustili v repenjskem gozdu. Živalim je s smolo nakapal repe, potem pa jih prižgal z ognjem. Truma besnečih živali se je s hriba spustila nad oblegajoče Turke, ki so se v obupu skušali rešiti. Pri pobegu so zašli v močvirne mlake pod gozdom, v katere so se pogreznili s konji vred. Tako je bil tabor rešen, Boltarjev Tilen pa junak vse vodiške okolice. Veselje nad zmago pa je prekinil napol mrtvi Turek, ki je z zadnjimi močmi sprožil strel v rešitelja repenskega tabora.
Ježev ata iz Utika pri Vodicah je zaključil pripoved o sovaščanu Tilnu ter braniteljih repenjskega tabora. Zgodbo mu je nekoč povedal ded in morda bi za večne čase ostala v vaškem krogu ali morda celo pozabljena, če je ne bi zapisal vodiški učitelj Julij Slapšak ter jo v knjigi predstavil tudi drugim slovenskim ljudem.
Additional Hints
()