Stadion Bežigrad, znan tudi kot Centralni stadion Bežigrad, so začeli graditi leta 1925. Projekt za stadion je zasnoval največji slovenski arhitekt Jože Plečnik, dodelal pa njegov študent Ivan Pengov. Zaradi pomanjkanja sredstev in političnih razlogov je gradnja potekala postopoma. Leta 1925 je bila na južni, severni in zahodni strani zgrajena ograja iz opeke, ki jo je Plečnik prekinil z dvojnim vencem, zid pa preluknjal z ločnimi opekami. Na vsakih pet metrov je v zidu postavljena plošča, na njej pa kocka in krogla. Poudaril je zahodno stranico, osrednji vhod pa umaknil proti areni za širino dveh stranskih vhodov. Leta 1926 je bila zgrajena še stran s stebriščem z okroglimi profiliranimi kladami ob Dunajski cesti. Denar za gradnjo so zbirali tudi z loterijo. V nadaljevanju so dokončali zahodno stranico in na južni strani postavili sedeže. Po ukinitvi vseh telovadnih društev leta 1929, so bila dela na stadionu prekinjena. Gradnja se je nadaljevala leta 1935, ko so postavili tribuno, na koncu arene pa je Plečnik izvedel neke vrste glorieto z rustificiranim podstavkom. Teraso je obdal z zidom in dorskimi stebri ter manjšimi stebri v zgornjem nivoju, kar je edini primer vrinjene kolonade v Plečnikovem opusu. Poznavalci Plečnika sodijo, da je bilo to delo prelomno za mojstrovo arhitekturo iz tridesetih let. Na mestu današnje ure in prikazovalnika športnih rezultatov, je manjši podstavek za križ. Med letoma 1939 in 1941, so postavili sedeže še na severni strani in zgradili še dve poslopji s teraso na severni in južni strani, ki naj bi predstavljala glasbena paviljona. Po 2. Svetovni vojni so po antičnih vzorih dokončali sedeže na polkrožnih zaključkih. Precej pozneje so postavili še drugo opremo kot so plastični sedeži in reflektorji, ki so delovali do začetka leta 2008, ko je stadion prenehal z obratovanjem.
Stadion Bežigrad so pred vojno uporabljali za športne in verske prireditve, po vojni pa je služil predvsem kot nogometni stadion, na njem pa so se odvijale tudi večje glasbene in druge prireditve.
Vrata stadiona so se zaprla leta 2008, ko se je pričela z načrtovati rekonstrukcija in posodobitev stadiona in dotrajane opreme. Gradnja zaradi zapletov s pridobivanjem dovoljenj ter nasprotovanjem stanovalcev bližnjih blokov še ni stekla, zato stadion danes kljub statusu spomenika državnega pomena, nezadržno propada.
Stadion nekoč:
Propadanje stadiona danes:
