Žerjavov grad, zgrajen v 16. stoletju, je bil v začasni lasti nemškega viteškega reda. Kasneje ga je prevzela Avstro -Ogrska in ga izročila rodbini Račič v zahvalo, ker so z brodovjem pomagali v vojni proti Beneški republiki. Po 2. svetovni vojni je bil nacionaliziran in prevzelo ga je podjetje Emona, v grad pa so se naselili njeni uslužbenci.
Župnijsko cerkev sv. Helene omenjajo listine prvič leta 1495. Prvo cerkev na tem mestu so zgradili lastniki Žerjavovega gradu. Po izročilu jo je v čast svoji zavetnici dala postaviti graščakinja Helena. V zadnjih letih 18. stoletja so cerkev porušili in zgradili novo ter jo kasneje spreminjali do današnje podobe.
Spomini babi Tončke o prebivalcih in življenju na gradu: ˝Gospa Karla, ki so ji rekli kar Žerjavova gospa, se je leta 1917 poročila z imenitnim Čehom, Antoninom Doležalom. Otroci smo si ga zapomnili po značilnem češkem naglasu. Otrok nista imela, bila pa sta zelo navezana na svoje pse, ki sta jih imela v bivalnih prostorih gradu, kar je bilo za tiste čase kar nenavadno. Spominjam se , da sta imela dva ali tri velike pse, ki smo se jih otroci bali. Žerjavova gospa je redno hodila k maši sveti Heleni. Svojo grajsko klop so imeli na desni strani pred oltarjem. V tistih časih so imele posamezne družine zakupljene klopi v cerkvi. V tej klopi so lahko sedeli učitelji, enako na drugi strani pred oltarjem. na ta način so učitelji laže nadzirali nas otroke, ki smo stali na prostoru, kjer je danes daritveni oltar.
Žerjavov grad je bil v tistih časih precej imeniten. Do njega so vodile tri poti iz Dolskega, Kamnice in Vinj. Ob poteh iz Dolskega in Kamnice je bil zasajen sadni drevored. V smeri iz Dolskega so bila zasajena jabolka, iz Kamnice pa hruške- tepke in črnevke.
Zanimiva je zgodba o tepkah. Te so bile na Slovenskem zelo pogoste med sadnimi drevesi, kar izvira iz časa Marije Terezije, ki je zaukazala, da se hruške in jabolka zasadijo vsepovsod. Sadje so lahko ljudje posušili in z njim omilili obdobja lakote. Če je kontrola ugotovila, da kmetje niso hrušk zasadili, so bili tepeni. Od tod ime tepka. Zadnje od dreves iz drevoreda še vedno raste v križišču poti pod gradom."
Konec petdesetih let 20. stoletja je bil drevored posekan. Nekdanji učenci OŠ Dol pri Ljubljani, rojeni 1962, so ob praznovanju svojega abrahama v letu 2012 ponovno zasadili drevored lip ob poti iz Dolskega.
Na poti iz Kamnice stoji grajsko znamenje , ki ga obkrožajo tri platane. Na njem so upodobljeni svetniki, ki so bili krstni zavetniki takratnih graščakov- sveti Jurij, sveta Helena in še dva svetnika.
Zaklad je skrit v bližini znamenja.