Z geolovom se ukvarjam že dlje časa in tako kot večino večerov, se tik pred spanjem najraje mučim s kakšno uganko. Tudi današnji večer ni bil izjema; bila je celo sobota, ko sem imel na voljo nekaj več časa, zato sem se lotil reševanja malo težje uganke, ki me je s pretvarjanjem teksta v številke dodobra mučila že nekaj časa, kar pa mi, roko na srce, nikoli ni šlo dobro od rok. Že me je začel premagovati spanec, ko sem pri sosednji hiši zaslišal glasove in ropotanje. Pogled na uro mi je povedal, da je nekaj čez tretjo zjutraj. Potuhnjeno sem pogledal skozi okno in opazil črne postave, ki so v avtomobil nosile škatle in kupe papirjev. Vsaj na prvi pogled je izgledalo, kot da so na delu tajni agenti. "Kaj za vraga je storil profesor PI, da so se tako zgodaj zjutraj znašli pred njegovo hišo?" sem pomislil. Med opazovanjem postav na sosednjem dvorišču, sem premišljeval o upokojenem profesorju fizike in matematike, profesorju ki je ves prosti čas v življenju namenil raziskovanju števila PI, po katerem je zaradi svoje zavzetosti tudi dobil vzdevek. Ta se ga je celo tako prijel, da mnogi niso vedeli niti kako mu je v resnici ime. "Le kaj je storil?" sem se potihoma vprašal. Ob vsem tem premišljevanju me je premagal spanec.
Zjutraj sem se predramil, stresel z glavo in se vprašal, kaj se je dogajalo ponoči. "Sem o nočnih dogodkih samo sanjal ali je bilo vse skupaj resnično?" Nikakor si nisem mogel izbiti iz glave črnih postav, saj mi ni bilo jasno, v kaj bi se profesor PI lahko zapletel. Pogledal sem skozi okno in pred profesorjevo hišo je bilo vse tiho, kot da se ponoči ni nič zgodilo. Le nekaj papirčkov, ki so se premetavali v jutranjem vetru ter rumen trak, ki je prepovedoval vstop v njegovo hišo, so kazali na nenavadni nočni obisk.
Lenobno sem vstal, da se odpravim k zajtrku in morda iz časopisa poskusim izvedeti kaj več o nočnih dogodkih v sosednji hiši. V nabiralniku me je čakal časopis in pismo brez znamke. Seveda me časopis niti ni več toliko zanimal, bolj zanimiva mi je bila kuverta z mojim imenom. Pisavo na njej sem takoj prepoznal. Bila je prav od profesorja. Roke so se mi začele tresti. Pogledal sem na levo in desno - videti je bilo, kot da me nihče ne opazuje. Hitro sem stopil korak nazaj in skoraj neslišno zaprl vrata. Kar čutil sem, kako mi je adrenalin napolnil žile, srce pa mi je začelo divje razbijati! "Profesor PI mi pošilja pismo? Zakaj meni, saj razen pozdrava preko ceste z njim skoraj nisem imel stika?" Dvakrat sem globoko vdihnil, da sem se dovolj umiril in začel brati pismo.
"Kaj?" je bila prva stvar, ki mi je padla na misel. Po glavi so mi začele rojiti razne teorije. Tudi teorije zarote. "Kdo, kaj, kje, zakaj?" Gledal in prebiral sem pismo znova in znova ter razmišljal. Nato pa je kljub vsem pomislekom zmagala geolovska žilica in zapičil sem se v formulo v pismu. "Kako si lahko pomagam s formulo do profesorjevega skrivališča? Le kaj mi je profesor pustil? Kako izračunati, kje je skrit njegov zaklad?" sem se spraševal. Nato pa preblisk ...
