Grad Kozjak Traditional Cache

Razvaline gradu Kozjak (Kosieck) se nahajajo vrhu 456 m visokega hriba Kozjek nad vasjo Dolenje Selce pri Dobrniču. Grad je bil domovanje vitezov Kozjakov, omenjenih v 13.  stoletju (leta 1274-vitez Ulrik). Sprva je posest sodila šumberško gospostvo, po letu 1250 pa so goriški grofje dali pozidati grad in kozjaška gospoščina se je izločila iz Šumberka. Rodbina je bila pomembna in številna, saj so Kozjaki omenjeni kot kastelani na več gradovih (Črnomelj, Mirna, Mehovo, Kostanjevica, Trebnje, Samobor, itd). Ženski del rodbine je dal vrsto imenitnih nevest premožnim ljubljanskim meščanom, ki so se tako povzpeli med plemstvo. Poslednjega moškega v rodbini,  Ludvika Kozjaškega so kot prvega poveljnika kranjske deželne konjenice zajeli Turki avgusta 1475 v bitki pri Bizeljskem. S še tremi sobojevniki se je odkupil iz ujetništva in kasneje dvakrat potoval v Dubrovnik, da bi odkupil še druge. Znan je tudi kot kulturni mecen, saj je leta 1456 naročil Hermanu Tallnerju iz Trebnjega, edinemu poznanemu srednjeveškemu prepisovalcu knjig na Kranjskem, prepisati Avstrijsko kroniko 95 gospostev, v kateri je opisano in upodobljeno ustoličevanje koroških vojvod. 

Ko so Kozjaki ob koncu 15.  stoletju izumrli, so grad podedovali sorodniki pl. Sauerji, doma iz Šaleške doline. Ti so bili večkrat poveljniki oddelkov v Vojni krajini, ter po tedanjih običajih trgovali z ujetimi Turki, ki so jih varovali v grajskih ječah na Kozjaku in v Žužemberku. V vasi Selce so podpirali močno protestantsko kolonijo, ki je bila okoli leta 1600 celo številnejša od tiste, ki so jo podpirali mogočni Auerspergi v bližnjem Žužemberku. Leta 1611 je Franc pl. Sauer prodal grad Kozjak svaku Janezu Frideriku pl. Rauberju z gradu Kravjek pri Muljavi, katerega rodbina izvira z gradu Krumperk pri Domžalah. Po letu 1650 je grad Kozjak prešel v last Auerspergov. Ko so Auerspergi razdelili svoja posestva med knežjo in grofovsko vejo družine, ga je pridobil knez Franc Ferdinand Auersperg, ki je gospoščino združil s Šumberkom, Žužemberkom, Sotesko, Kočevskimi Poljanami in Kočevjem v enotno zemljiško posest (fidejkomis), ki je celovita prehala iz roda v rod po najstarejšem moškem dediču vse do zemljiške odveze leta 1848. Grad so opustili konec 17. stoletja in je kmalu docela propadel. Danes je ohranjeno nekaj obzidja ter osrednjega poslopja vrh grajske kope.