Psevdonim(i):Janez Suhi
Rojstvo:5. julij 1900 -Črnomelj
Smrt:24. avgust 1942-Pugled pri Starem Logu
Poklic(i):pesnik, romanopisec, novelist, prevajalec
Obdobje ustvarjanja:1918-1942
Prvenec:Človek in noč
Življenjepis
Rodil se je v uradniški družini. Imel je tri brate in sestro. Družina se je preselila v Novo mesto, kjer je obiskoval gimnazijo. Njegovi sošolci, tudi njegov najboljši prijatelj Božidar Jakac, so odhajali na fronto prve svetovne vojne, kar je bil zanj duševni pretres. Sam je bil za odhod v vojsko telesno prešibak. Po maturi je v Zagrebu začel študirati slavistiko, francoščino in filozofijo. Z odprtjem ljubljanske univerze je študij nadaljeval v Ljubljani kamor se je preselila cela družina. Ker je oče kmalu umrl, se je družina težko preživljala, zato je vse dohodke od honorarjev izročal v družinsko blagajno, opustil študij in se zaposlil v Ljubljanski kreditni banki. Leta 1934 se je poročil s sestrično Zinko, naslednje leto se mu je rodila prva hčerka Eka (Rezika), dve leti kasneje pa Marija. O hčerkah je pisal dnevnik, v katerem se dotika aktualnih vprašanj tistega časa, o pričakovanju vojne in o vojnih časih. 28. junija 1942 so ga aretirali italijanski okupatorji. Določili so ga za internacijo v koncentracijskem taborišču Gonars. Med transportom so ga pri Verdu osvobodili partizani. Priključil se je partizanskemu delavskemu bataljonu in prišel v Kočevski Rog z ilegalnim imenom Janez Suhi. Pisal je literarna in propagandna besedila ter napredoval med člane izvršnega odbora OF in kulturne delavce. Dva meseca kasneje je padel med Roško ofenzivo.204)
Pisati je začel v dijaških letih v takrat umetniško razgibanem Novem mestu (B. Jakac, A. Podbevšek) Kot dijak se je oklenil antropozofije,- naziranja da lahko človek intuitivno spoznava nadnaravne sile, spoznal Budizem in se potem odločil za krščanstvo. Jarc je izdal tri pesniške zbirke. Prva zbirka Človek in noč velja za eno osrednjih del slovenskega literarnega ekspresionizma, ustvarjalnost poznejših let pa postavljajo v okvire t. i. nove stvarnosti. Človek in noč (1927) Novembrske pesmi (1936) Lirika (1940) O odnosu do lastnega ustvarjanja je Zinki napisal tole (pismo z dne 22. 1. 1919): »/.../ jaz ne uživam poezije le čustveno, ampak s kriticizmom lastnega duha motrim in presojam. Ne dam preje pesmi iz rok, dokler ni od vseh strani popolna in taka, kakeršne ni nikedo pred menoj napisal.« Ko je Miran Jarc pripravljal pesniške zbirke, je do izraza prihajala njegova umstvena naravnanost. Če je že za vse njegove posamič izhajajoče pesmi značilno, da so 'oznanjevalske', da vedno težijo v zelo resno 'poučevanje', potem nam mora biti jasno, da tudi njegove zbirke pomenijo/ustvarjajo neko pazljivo zaokroženo zgodbo avtorjevega spoznavnega razvoja. Jarčeve zbirke zato nikoli ne gredo v širino, v količinsko kopičenje pesmi: v prvo jih je zbral 22, v drugo le 12, v zadnji pa najdemo 19 naslovov (a pri njej je pesnik pod isto ime združil kar sedem sonetov).
Prav tako kot poezija je Jarca privlačila tudi proza. Napisal je več kratkih zgodb in samo en roman. Med ogromno količino proznih del sodijo tudi:
- Stara zgodba (1922)
- Črni čarodeji (novela) (1923)
- Zakleti grad (novela) (1925)
- Novo mesto (roman) (1932)
- Pustolovec (1933)
- Črna roža (roman) (1934)
- Zakopani zakladi (mladinska povest) (1940)
- Jalov dom (povest) (1941)
Pripovedništvo Jarca je raslo iz cankarjanskega simbolizma, predvsem tistega, ki je vseboval socialno kritiko nehumane družbe. Novosti, ki se jima je približal, sta kafkovski tip proze in proza absurda. Glavna karakteristika Jarčeve proze je socialno-kozmični ekspresionizem. Kot pripovednik je zelo redko dosegel potrebno epsko širino in tudi njegova proza je, tako kot poezija, pedagoško urejevanje sveta. Prinesi s seboj svoje pisalo!
Image