/>
O samem pridobivanju kamna in peska ni iz tega kamnoloma ni virov, o vzdrževanju cest je mogoče dobiti naslednje zapise:
Po koncu rimske dobe so bile ceste slabo vzdrževane, šele z začetkom tovorništva in kasneje furmanstva so začeli ceste vzdrževati s tlako. Tlaka je bila ročna in vozna. V 18. in 19. stoletju so organizirali cestne službe, ki so za mezdo vzdrževale predvsem komercialne ceste. Cestarji so bili pomembni državni ali deželni uslužbenci, ki so vzdrževali ceste. Že v času Marije Terezije so imeli uniforme. Stanovali so v lastnih hišah, ki naj bi stale nekje na sredi njihovega rajona. Odgovarjali so za prejeto orodje in ves material. Od vestnosti cestarjev je bilo odvisno stanje cest. V Grosupljem sta bila cestarja na začetku in na koncu današnje Adamičeve ceste. Še do danes se je ohranilo pri hiši na robu Grosupljega domače ime pri Cestarju. Pomembno vlogo v naših krajih pri pripravljanju peska za posipanje cest so imeli cigani. V pruhu (kamnolomu ali peskokopu) so jim dodelili delo. S kladivi so tolkli kamenje. Ko so ga nadrobili dovolj velik kup, kot so se dogovorili, so prejeli plačilo in odšli naprej. Ob letu osorej pa so zopet prišli in opravili svoje delo v pruhu.
Pesek so drobili tudi moški, ki niso imeli služb ali pa so hoteli dodatno zaslužiti ob kmečkem delu. Zirkarjeva – Malnarjeva oče in sin sta v pruhu na Gradišču (Koščakov hrib), tolkla kamen za posipanje cest.
Deželne ceste so urejali cestarji, stranske pa so še po drugi svetovni vojni popravljali udarniško. Kar po hišah so razdelili delo, kolikor je bilo ljudi doma. Pesek so napeljali na kupe ob cesti, ljudje pa so ga z lopatami razmetali po cestišču. Delale so tudi ženske.
Vir: http://www.kamra.si/Default.aspx?module=5&id=2335
Prosim za pazljivost pri rokovanju s skrivališčem. Škatlica je volumna 3 dcl.
Odsvetujem iskanje v mokrih pogojih in snegu. Zaradi varnosti imejte s seboj partnerja.