Na koncu današnjega Grudnovega nabrežja so nekoč stale Marijine toplice. V poslopju je bilo dvanajst majhnih celic – kabin, opremljenih s kopalnimi banjami. Deset banj je bilo lesenih, dve pa kamniti. Med kabinami sta bili tudi dve večji, namenjeni zakoncem, ki pa so se morali pred vstopom legitimirati, kot zakonski pari. Vodo so črpali iz Ljubljanice, ko pa je Ljubljana dobila vodovod, so ga napeljali tudi v toplice. Obiskovalci so kljub temu še vedno zahtevali rečno vodo, saj so jo hvalili kot zelo zdravilno.
Vodo so ogrevali s šoto, med prvo svetovno vojno pa so Barjani le-to vedno redkeje dovažali na trg. Zato je lastnik Friderik Košir toplice leta 1917 enostavno ukinil. Leto kasneje je topliško poslopje odkupilo mesto in vanj takoj naselilo ljubljanske reveže. Ob regulaciji Ljubljanice so leta 1931 reveže izselili, nato pa so zaradi bojazni, da bi se tam živeča golazen (miši, podgane, ščurki, stenice…) razlezla na vse strani, poslopje konec julija 1931 požgali in ruševine odstranili.
Časnik Slovenec je 30. julija 1931 poročal o požigu objekta:
»Tako so 28. julija 1931 točno ob 4. uri popoldne prišli ognjegasci, ki so vse poslopje polili s petrolejem in bencinom ter podžgali. Gledalcev je bilo na obeh bregovih Ljubljanice toliko, kakor pri kakšni procesiji, menda okoli tri tisoč, ki so z največjo nestrpnostjo komaj pričakovali, kdaj bo vendar bolj pošteno zagorelo in bodo začele stenice pokati. Pa se zgodi, da se prav takrat nebo, ki je bilo že prej oblačno, pošteno stemni in vlije huda ploha. Ljubljanski firbec je bežal na vse strani, pa ne zato, ker bi se bal dežja, ampak radi tega, ker je prva žrtev plohe postal ogenj, ki so ga debele kaplje močno udušile. Množica je žalostno ugotovila, da se ogenj ljubljanskih gasilcev tako boji, da ob njih navzočnosti sploh ne mara pošteno zagoreti. Iz požarne senzacije je nastala mokra senzacija; golazni in mrčes imajo večjo srečo kakor ljudje. Škoda! Ljubljanski firbec je bil zopet enkrat ogoljufan, Ljubljana pa prikrajšana za veliko senzacijo.«
At the end of today's Gruden embankment once stood Mary's Spa. In the building there were 12 small cells-booths, which were all equipped with bath tubs. Ten tubs were wooden and two stone. Among the boots there were also two larger cells, intended for couples, but they had to legitimize themselves as married couples prior to entering.
Water was pumped from the river Ljubljanica. When Ljubljana got the plumbing system, they also connected the spa to it. However, visitors would still require the river wather, as it was praised as very healing.
Spa closed their doors in 1917. On 28.7. 1931 the spa was burned by city authorities due to regulation of river Ljubljanica.
Vir / From: Sič, Albert, Marijine toplice v Ljubljani, Kronika slovenskih mest, Letnik VI, 1939; Časnik Slovenec; Slovenske novice