Način pokopa
Prostrano gomilno grobišče, ki pripada prazgodovinski naselbini na Cvingerju, se razprostira južno in jugozahodno od naselja, na njivah in travnikih, deloma tudi v gozdu, od Vira do Studenca, Žvajdrge, Griž in Vrhpolja. Del zaselka, kjer ležijo gomile, se prav imenuje Gomila, tu bivajoča kmeta pa Veliki in Mali Gomilar. Na tem območju je sedaj še okoli 125 gomil, večinoma komajda še razpoznavnih in z oranjem vedno bolj poravnanih, druge spet, posebej v gozdu in najbolj južna pri železnici, stoje še skorajda neokrnjene v vsej svoji veličini. To so slovenske piramide, svojevrstni poslednji dom, prvovrstni kulturni spomeniki, mogočno delo človeških rok in izpoved njegovih verovanj, ki se je v tisočletjih povsem zraslo s pokrajino in postalo njen neločljivi, še več, njen posebej odlični del.
Zaradi skrivnostnosti, ki jih obdaja, so od nekdaj burile domišljijo in so zato pogost motiv v ljudskem pripovedništvu, bile pa so nekoč tudi veliko upanje iskalcev zakladov.
Gomile so bile stalna rodovna ali družinska pokopališča, kamor so pokopavali lahko tudi nekaj sto let. V njih je različno število grobov: v največji dosedaj raziskani jih je bilo kar 183, v najmanjši le 31. Različne so zato tudi po velikosti, v premeru dosegajo tudi do 60 m, v višino pa do 6 m. Grobovi so v njih razmeščeni v krogu, v večjih tudi v več nivojih, znotraj suho grajenega kamnitega venca, ki je obdajal gomile. Imeli so z lesom obložene stene, le redko so bili pokriti še s kamnito ploščo, kot npr. grob stiške kneginje v 48. gomili. Na sredo prav te gomile je bil v drugi polovici 8. stoletja pr. Kr. pokopan tudi premožen veljak, knez, morda prav ustanovitelj "virskega mesta".
48. gomila. Razpored grobov znotraj kamnitega venca. Izkopavanja Narodnega muzeja 1960-64.
Vir: http://www.e-sticna.si/index.php?p=1_63_Virsko-mesto
Zakladek se skriva na vrhu ene izmed gomil, kjer lahko vidite posledice poskusa izkopavanja "na črno".