Začetki rudarjenja v Lešah segajo v leto 1818, ko je dunajski magistratni nameščenec Blaž Mayer odkril ležišča rjavega premoga. Leta 1820 je pridobil rudarske pravice. Ker ni bilo kupcev za premog, ga je Mayer ponudil bratoma Rosthorn, ki sta leta 1835 zgradila železarno na Prevaljah, kjer so uporabljali leški premog. Ko so premog začeli načrtno izkoriščati, so se Leše iz tihega zaselka razvile v močno delavsko središče. Uprava je začela graditi stanovanja za delavce. Najprej je bil zgrajen samski dom za 50 delavcev. Sledila pa je gradnja majhnih lesenih hiš, zgrajenih po enotnem načrtu, katere so med domačini dobile ime ''nove bajte''. Zaradi nesreč, ki so se dogajale v rudniku, so na Lešah zgradili tudi bolnico. Bila je izrazito zaprtega tipa, saj je sprejemala samo rudarje in njihove svojce. Zgradba stoji še danes, preurejena je v stanovanjsko hišo.
V 50. letih 19. stoletja je bil to največji rudnik na Slovenskem, saj so leta 1847 v vseh slovenskih rudnikih nakopali trikrat manj premoga kot na Lešah (33.200 ton).
Največ rudarjev, 865, je bilo v rudniku zaposlenih leta 1879. Maksimalno proizvodnjo pa so s 70.000 tonami dosegli leta 1882.
Rudnik je imel rudniško železnico in dvigala na parni pogon.
Zaradi težkega dela, nizkih zaslužkov in slabih razmer je leta 1886 prišlo do punta leških rudarjev, s katerim so sicer dosegli izboljšanje razmer, vendar sta železarna in premogovnik počasi začela propadati.
S propadom železarne leta 1899 je leški rudnik izgubil svojo največjo stranko.
Z nižjo proizvodnjo je rudnik obratoval do leta 1935, v obstoječih rovih pa so premog kopali še do leta 1939, ko ga je dokončno zmanjkalo.