Smrekovški vulkanizem je deloval v terciarnih obdobjih oligocenu in miocenu. Nastal je zaradi podrivanja in kasnejše kolizije oceanske evropske in kontinentalne afriške plošče. Pri tem sta se tektonski plošči drobili v manjše, njuno gibanje pa se je uravnavalo vzdolž globokih prelomnih con. Prihajalo je do vulkanskega delovanja, v morskih bazenih so se kopičile usedline (sedimenti), ki so ob dvigovanju postajale kopno in danes gradijo naše doline in gore.
Osrednja prelomna cona, ki, širše gledano, loči afriško in evropsko tektonsko ploščo, se imenuje periadriatski lineament in poteka ob severnem vznožju Smrekovškega pogorja. Ob periadriatskem lineamentu izdanjajo globočnine (tonalit, granodiorit) podobne starosti, kot so smrekovške predornine.
Vulkanizem je potekal v morskem okolju. Sestava magme se je med vulkanskim delovanjem spreminjala. V zgodnjem obdobju je prevladovala neeksplozivna vulkanska dejavnost, tokovi lave so se zaradi hitrega ohlajanja ob stiku z morsko vodo drobili v večje ali manjše ostrorobe delce (klaste), proces imenujemo avtobrečizacija. V kasnejšem obdobju je prevladovalo eksplozivno vulkansko delovanje. Vulkanski prah, pepel in lave, ki so se usedali na strmih pobočjih podmorskega grebena, so predstavljale nestabilno nakopičeno gradivo, ki je povzročalo proženje plazov. Z njimi so nastale na Smrekovškem pogorju močno razširjene usedline sprijetih podmorskih plazov (vulkanoklastični turbiditi).
Pas vulkanskega delovanja naj bi bil dolg od 80 do 100 km, s središčem severno od današnjih Julijcev. Zaradi kasnejših tektonskih premikanj je ozemlje, kjer se kažejo sledovi smrekovškega vulkanizma, raztrgano in dvignjeno na kopno. Nadaljevanje vulkanskega območja sega proti jugovzhodu, vse do Rogaške Slatine in verjetno tudi pod Dravinjske gorice in Ptujsko polje.
Med smrekovškimi predorninami sta najbolj značilna andezit in njegov tuf, katera najdemo med morskimi drobnozrnatimi sedimentnimi kamninami – glinavci, meljevci in laporji. Andezit sestoji iz vulkanskega stekla ter vtrošnikov in drobnih igličastih kristalov (mikrolitov) plagioklazov in piroksenov. Tuf najpogosteje najdemo v plasteh različnih debelin z oddaljevanjem od vulkanskega izvora pa se v njem veča tudi delež gline in melja, tako da nastanejo tufiti, ki jih laično imenujemo tudi »nečisti tufi«.
