Železniška proga od Ljubljane do Celja je stekla leta 1849. Želeli so jo speljati do Trsta, a premagati je bilo treba največji težavi, Ljubljansko barje in vzpon na Kraško planoto. Njeno gradnjo so zaupali Carlu Rittru von Ghegi, ki je že imel izkušnje z gradnjo železnic.
561 metrov dolg in 38 metrov visok viadukt so delali sedem let, od 1850 do 1856. V tem času so v mehka barjanska tla zabili 4000 hrastovih pilotov, za 24 obokanih stebrov so porabili 31.600 m3 obdelanih kamnitih blokov, 31.000 m3 lomljenca in okoli 5 milijonov opek. Stroški gradnje so znašali dva milijona goldinarjev. Dvonadstropni viadukt, ki je v loku premoščal najožji del Borovniške kotline, je imel v zgornji etaži 25, v spodnji pa 22 obokov. Gradnja sama je potekala z nečloveškimi napori in za današnji čas s precej primitivnimi sredstvi. Ne glede na to je bil viadukt leta 1856, ko je čezenj zapeljal prvi vlak, prava tehnična in arhitekturna mojstrovina. Kot zanimivost – grajen je bil brez cementa.
Na velikonočni četrtek, 10. aprila 1941, je stara jugoslovanska vojska zrušila sedem kolon Borovniškega viadukta. Italijanska vojska, ki je 13. aprila prišla v Borovnico, se je takoj lotila gradnje železne premostitve. Izdelava Roth-Waagnerjeve konstrukcije je trajala do 28. junija 1941, ko je progo odprl italijanski minister za promet Giovanni Host-Venturi.
December 1944 je pomenil konec prometa prek viadukta. V številnih bombardiranjih od avgusta do decembra 1944 so ga močno poškodovali, promet pa je bil dokončno prekinjen 27. decembra, ko so bombe porušile železno premostitev v smeri Stare postaje. Ob umiku iz Borovnice je 5. maja 1945 zjutraj nemški pionirski oddelek razstrelil še preostanke konstrukcije, skušali so uničiti tudi Dolski in Jelenov oz. Dolinski most, a jim je zmanjkalo eksploziva.
Po koncu druge svetovne vojne je Borovničane čakalo težko delo. Veliko hiš je bilo porušenih, družine so preštevale mrtve in ranjene. Očistili so ostanke viadukta, iz katerih je zrasla marsikatera hiša, z njimi so nasipali novo progo in obložili ter uredili obalo Save v Beogradu. Zadnjih pet stebrov viadukta, tistih proti Stari postaji, so na ukaz KLO-ja razstreljevali od 13. do 17. februarja 1950.
Mogočnega viadukta, ki je v svojem času vzbujal spoštovanje in občudovanje, danes ni več. Nanj nas spominja le še 21. steber iz ljubljanske smeri. Napaka pri vžigu razstreliva ga je ohranila in januarja 1992 so ga razglasili za tehniški spomenik. Pod ohranjenim stebrom stoji danes tabla z opisom in model nekdanjega mosta.
S seboj imej pisalo. / Bring your own pen.