V Iškem Vintgarju je manjše plezališče, z nekaj deset smermi. Težavnosti segajo od enostavne trojke do precej težjih smeri, celo 7b+ najdemo v vertikali.
Kakšen izkušen, ali kot pravimo »navit« plezalec, bi ob njih skorajda zgolj zamahnil z roko. Pa vendarle ne le, da je plezališče primerno za širok krog plezalcev, njegova prednost je predvsem tudi lega. V poletni vročini imamo namreč nekaj metrov od vznožja stene prijetno mrzlo Iško, v kateri se lahko osvežimo, si ohladimo noge ali razgreto glavo, če je to potrebno. Seveda pa takšno lepo mesto zgolj streljaj od našega največjega mesta pomeni tudi, da miru in osame tukaj večinoma ne bomo našli. Vroči poletni vikendi so polni sprehajalcev, s piknik mest, urejenih ali ne, se kadi dim in dišijo dobrote. Pa nič zato. Če bomo zaprli oči, se bomo visoko v steni vseeno počutili daleč od gneče, množic, (pre)glasne glasbe. Tam bomo sami, viseč na konicah svojih prstov, odvisni zgolj od samih sebe. In tudi zato je vredno priti sem in poiskati tisti pravi mir, globoko nekje v notranjosti svoje duše.
ĺ