Zaklad
Zaklad je skrit v bližini nekdanje železniške postaje v Kranjski Gori. Kolodvor je bil zgrajen leta 1870 ob dograditvi Gorenjske proge Rudolfove železnice. Leta 1905 so jo povečali in ima še danes enak tloris kot nekoč. Poleg stavbe so ohranjeni še secesijski opaži vrat in oken. Na zahodni strani postaje si lahko odpočijete v manjšem parku, v katerem sta še vedno ostanka dveh fontan.
Železniška postaja Kranjska Gora je imela skupno 4 tire (dolžine od 643m do 725 m). Imela je en peron za potnike, ki je bil širok 6,5 m in dolg 200 m. V času prve svetovne vojne je bila postaja pomembno logistično središče preskrbe severnega dela Soške fronte. Od tu je namreč šla žičnica preko Vršiča v dolino Trente. Takrat je bilo zgrajenih še več tirov in skladišč. Potniški promet na progi je bil ukinjen 1. aprila 1966 in od takrat železniška postaja ne služi več prvotnemu namenu.
Cache
Cache is hidden near the former railway station in Kranjska Gora. The railway station was built in 1870, when the Gorenjska railway line was built as part of Rudolf’s Railway. In 1905 was railway station enlarged and still has the same ground plan as it used to be. In addition to the building, art nouveau style doors and windows are also preserved. On the west side of the station, you can rest in a small park, where there are still remains of two fountains.
The Kranjska Gora railway station had a total of 4 lines (length from 643m to 725m). It had one platform for passengers, which was 6,5 m wide and 200 m long. During the First World War, it became an important logistical center for the supply of the northern part of the Isonzo Front. From here, a cableway went over Vršič pass towards Trenta valley. At that time, additional lines and warehouses were built. Passenger traffic on the line was abolished on April 1, 1966, and since then the railway station has no longer been used for the original purpose.
Zgodovina železnice
Privilegirana cesarsko-kraljeva Rudolfova železnica
Privilegirana cesarsko-kraljeva Rudolfova železnica (k.k. privilegierte Kronprinz Rudolf-Bahn (KRB)) je bila zasebna družba/ podjetje ustanovljena leta 1866 z namenom povezave Spodnje in Zgornje Avstrije s Koroško, Štajersko in Kranjsko. Danes je večina proge še vedno v obratovanju v Avstriji, deloma v Italiji in v Sloveniji (kot t.i. Gorenjska proga med Ljubljano in Jesenicami (ter naprej proti Beljaku)). Sedež družbe je bil na Dunaju. Ime so železnice dobile po prestolonasledniku kronskemu princu Rudolfu.
Začetek KRB proge je bil v kraju St. Valentin na Spodnjeavstrijskem, kjer se je navezala na obstoječo progo med Dunajem in Salzburgom. Proga je nato zavila proti jugu mimo Styerja, Hieflaua, Rottenmanna, St. Michaela, Judenburga, Friesach/ Brež, Launsdorf in St. Veit – Šentvida na Glini do Beljaka. Del proge se v Šentvidu na Glini odcepil proti Celovcu. Glavni cilj proge je bila navezava na obstoječe proge proti Trstu (izgradnja Gorenjskega kraka, ter Bohinjske proge), ter proti Vidmu / Udinam (t.i. Pontebana, ki se je začela v Trbižu. Začetek gradnje Pontebane sega v leto 1879).
Gradnja KRB proge je potekala med leti 1866 in 1871. Proga je bila na začetku mišljena kot enotirna. Proga je bila dvotirna zgolj na mostovih in v tunelih. Država bi lahko zahtevala izgradnjo drugega tira le pod pogojem, če bi dve leti zapored bruto dohodek znašal več kot 150 000 kron na miljo proge. Stroške izgradnje naj bi se povrnil v 90 letih pri 5 % rasti dohodka. Po 30 letih koncesije bi lahko država kadarkoli nacionalizirala progo KRB.
Žal je bilo prometa na železnici (tako tovora, kot tudi potnikov) manj od pričakovanj, posledično so bili tudi prihodki nižji. Družba KRB je tako zašla v finančne težave. Leta 1884 je upravljanje železnic prevzela država.
Gorenjska proga
Kljub temu, da gorenjska proga ni bila uvrščena ne v prvi (1854), ne v drugi (1863) vladni program izgradnje prog, je dozorevalo prepričanje, da bo Gorenjska, dotlej najbolj industrializiran predel Slovenije, brez železniške povezave nazadovala. Predvsem po zaslugi zavzemanja poslanca dr. Lovra Tomana so poslanci deželnega podprli predlog izgradnje gorenjske železnice. Z ministrskim odlokom 27. junija 1867 je odbor dobil začasno odobritev, 9. julija 1868 pa je bil v zboru sprejet zakon o pogojih in ugodnostih za železniško podjetje Ljubljana—Trbiž s priključkom na omrežje Rudolfove železnice. Ker je imela družba Južne železnice po privilegiju pravico prednosti za graditev te proge, je bilo s pripravami na gradnjo moč začeti šele, ko družba Južne železnice ni v predpisanem roku izkazala zanimanja za gradnjo. Na licitacijo za izvajalca so prispele tri prijave: Ljubljanski konzorcij, Stavbno podjetje G. Pongratz ter družba Rudolfove železnice. V trdem boju je z najugodnejšo ceno zmagala slednja, s čimer je propadel prvi slovenski poskus, da bi z doseženo koncesijo mogli sami financirati in zgraditi železniško progo.
Graditi so začeli spomladi 1869. Progo so dogradili v dveh letih in jo 14.decembra 1870 odprli za javni promet. Gorenjska proga je dolga 102 km. Trasa proge je kompromis, ki od gorenjskega kolodvora poteka po desnem bregu Save do Medvod, napravi ovinek proti Škofji Loki, nato se s Sorškega polja spusti 22 m v dolino Save, kjer je na prodišču zgrajena železniška postaja Kranj. Od Kranja nadaljuje proga po desnem bregu Save, jo pri Otočah prečka ter se pod Radovljico vzpne skozi Lesce proti Jesenicam. Odtod je potekala po dolini Save Dolinke do postaje Planica, kjer je dosegla najvišjo točko 853 m, zatem pa se je spustila 120 višinskih metrov do Trbiža. Proga ima predora pri Radovljici in Žirovnici.
Z izgradnjo povezave med Trbižem in Beljakom leta 1873 je gorenjska proga postala del omrežja Rudolfove železnice, ki je na Gornjeavstrijskem segalo do Donave. Na gorenjsko progo so leta 1891 priključili kamniško progo, leta 1893 dolenjsko progo, leta 1906 bohinjsko progo in leta 1908 še tržiško progo. Družba Rudolfove železnice je kmalu po izgradnji gorenjske železnice zašla v finančne težave, iz katerih jo je skladno s spremenjeno politiko do izgradnje železnic rešila država, ki jo je leta 1880 prevzela.
Čeprav segajo zamisli o drugem tiru v čas takoj po prvi svetovni vojni, je proga ostala enotirna, v letih 1963 in 1964 pa je bila elektrificirana. Promet na odseku od Planice do državne meje z Italijo je bil ukinjen leta 1956, 1. aprila 1966 pa je bil ukinjen tudi promet na odseku Jesenice-Planica, proga pa razdrta. Na delu trase je med Jesenicami in Trbižem urejena kolesarska pot.
Info in English Tarvisio-Ljubljana Railway
Info in German Kronprinz Rudolf-Bahn and Info in German Bahnstrecke Tarvisio-Ljubljana
Info in Italian Rudolfiana and Info in Italian Ferrovia Tarvisio-Lubiana