Geocaching zaklad na temo spoznavanja drevesnih vrst malo bolj od blizu!
Robinija ali akacija
Robiniji (Robinia pseudoacacia) vse prepogosto rečemo napačno akacija ali neprava akacija (prevod dela latinskega imena - pseudoacacia). Čeprav skupaj z akacijami sodi v isto družino (metuljnice – Fabaceae), pa sta rodova povsem različna. Res pa je, da je robinija na videz nekoliko podobna nekaterim akacijam. Za razširjenost napačnega imena akacija imajo veliko zaslugo čebelarji, ki med robinije ponujajo kot akacijev med. Robinija je čebelarjem bolj znana kot akacija. Botaniki so se odločili uporabljati ime robinija, ker so izraz akacija obdržali za sredozemsko zelnato rastlino. Verjetno bo med ljudmi in posebej čebelarji ostalo v rabi ime akacija. Akacija ni avtohtona rastlina. Najprej je bila zasajena v vinorodnih krajih, kjer so jo vzljubili zaradi hitre rasti in trajnega lesa, kar sta odlični lastnosti za pripravo vinogradnega kolja. Tako največ akacije raste povsod tam, kjer so vinogradi.
Podivjano raste tudi po gozdnih robovih, nasipih, obrežjih in v bližini naselij po vsej Sloveniji. Najbolj znana pasišča so na Goriškem, okoli Vipavske doline, na Vremskem polju in v Pomurju. Obsežnejša rastišča so še v vinorodnih območjih drugod po Sloveniji.
Robinija je drevesna vrsta, ki jo gozdarji obravnavajo kot plevel. Je tujerodna drevesna vrsta, ki se v naših gozdovih močno širi, pri tem pa izpodriva domače drevesne vrste. Robinija izvira iz Severne Amerike, v Evropo pa so jo razširili na začetku 17. stoletja. Zaradi uporabnega lesa in velike medonosnosti so jo namenoma gojili, razširila pa se je tudi v naravne gozdove.
Robinija doseže višino do 30 m in premer do 1,6 m. Pri nas ne dosega takšnih višin in večinoma doseže do 80 cm premera. Krošnja je okroglasta in redka. Koreninski sistem je plitev, gost in široko razrasel. Odganja iz korenin in tudi panja, zato jo je težko zatreti. Na koreninah se tvorijo drobni gomoljčki, v katerih so bakterije, ki presnavljajo dušik iz zraka ter ga vežejo v tla. Skorja pri mladih drevesih je gladka in siva, pri starejših pa porjavi in vzdolžno globoko razpoka. Brsti so zaščiteni s trni. Listi so do 30 cm dolgi, lihopernato sestavljeni z do 21 ovalnimi lističi. Lističi se v mokrem vremenu in ponoči zaprejo. Olista se razmeroma pozno, konec maja ali junija sočasno s cvetenjem. Cveti do 10 dni. Cvetovi so metuljasti, beli in imajo močan prijetno sladkoben vonj. Združeni so v viseča grozdasta socvetja. Plodovi so rjavi stroki, ki vsebujejo trda fižolasta semena.
Robinija dobro uspeva po vsej Sloveniji do 600 m nadmorske višine. Najbolj je razširjena na Primorskem in v Panonskem delu Slovenije. Dobro uspeva na rahlih, globokih in rodovitnih peščenih tleh. Slabo prenaša sušo, vendar zahteva veliko sončne svetlobe. Zasenčenosti ne prenaša dobro. Škodujejo ji mraz, veter in sneg.
Listje in lubje robinije je strupeno. Cvetove ponekod uporabljajo v prehrani po toplotni obdelavi (cvrtje).
Robinija je velik porabnik nekaterih mineralov. Tla zelo osiromaši kalcija, fosforja in kalija, ki se shranjujejo v skorji. Zato je po poseku smiselno debla olupiti in skorjo pustiti v gozdu. Zaradi simbioze z bakterijami na koreninskih gomoljčkih bogati tla z dušikom.
Les robinije je trd, težak, elastičen in trajen. Povprečna gostota znaša 732 kg/m3. Uporablja se za vinogradniško kolje, zaradi česar so robinijo sadili na primorskem, v kolarstvu, kot gradbeni les, za železniške pragove, kot jamski les, za ročaje orodij, kurjavo in oglje. Pri gorenju sprošča veliko toplote in ne povzroča veliko dima. Robinija se uporablja za pogozdovanje in kot okrasno rastlino v hortikulturi – znanih je več različnih sort. Je zelo medonosna rastlina in njen donos lahko doseže do 7 kg na dan na posamezen panj. Medonosnost pa se med posameznimi leti razlikuje in je lahko, če vremenski pogoji niso ustrezni, tudi mnogo manjša.
Ko boste na koordinatah zagledali zgoraj opisano drevo, ste že čisto blizu zakladka, vendar preden se lotite priti do logbooka, si oglejte oceno terena in brez ustrezne opreme in znanja se tega zakladka raje ne lotite!!!