Čuvajnica št. 666 Traditional Cache

Železniška čuvajnica št. 666 je bila postavljena ob koncu gradnje t.i. Južne železnice (Dunaj-Trst) leta 1857 v neposredni bližini nekdanjega borovniškega viadukta, na danes opuščeni trasi železniške proge Preserje-Borovnica. Je zadnja svoje vrste, ki se je ohranila v svoji prvotni arhitekturni obliki. Občinska društva jo z najbližjo okolico obnavljajo in preurejajo v muzej že vse od leta 2007, leta 2010 pa ji je Občina podelila status kulturnega spomenika lokalnega pomena.

Načrti čuvajnice iz leta 1862, Vir: Železniški arhiv Slovenije

Signalne hiške ali čuvajnice spadajo med tipične in najbolj razširjene železniške stavbe svojega časa. V njih so živeli in delali čuvaji, katerih osnovna naloga je bila omogočanje varnega prometa, saj so v času brez telefonov, telegrafov in tehnično še nerazvite signalizacije lahko razmeroma varen promet opravljali le z njihovo pomočjo.
Skrbeli so za stalen nadzor proge v obe smeri in ravnanje s signali, dvigali in spuščali so zapornice na potnih prehodih, opazovali mimo vozeče vlake ter ostale železniške naprave in ustrezno ukrepali v primeru ugotovljenih nepravilnosti. Čuvaji so prenašali tudi sporočila in tako dokaj uspešno nadomeščali kasnejši telegraf.
Za potrebe uspešnega izvajanja čuvajske službe, so morale biti čuvajnice postavljene zelo gosto, tudi na manj kot 500 metrov, pod pogojem, da se je od ene do druge videlo.
Med seboj se čuvajnice razlikujejo po velikosti in obliki. Velikost je verjetno določala vrsta in količina dela za določeno službeno mesto, arhitektura pa je bila prilagojena lokalnim zahtevam. Na progi Ljubljana-Postojna zasledimo tri vrste čuvajnic različnih velikosti. Najmanjša z enim, srednja s tremi prehodnimi in velika s štirimi prostori. Značilnost vseh je opazovalnica, nekakšen majhen, proti progi obrnjen prostor s tremi okni, ki je čuvaju omogočal opazovanje na vse strani.
Na samem začetku so bile čuvajnice večinoma stanovanje za čuvaja z njegovo družino ter hkrati službeno mesto. Kasneje, z razvojem signalnovarnostnih in telekomunikacijskih naprav, so postopoma izgubljale svojo funkcijo. Uporabljale so se le še kot stanovanja. Kjer je bilo službeno mesto še potrebno, so poleg čuvajnice postavili leseno službeno uto. Čuvajnice so gradili v standardni obliki in tehniki vse od Dunaja do Trsta. V tej smeri je potekalo tudi njihovo številčenje.

Čuvajnico št. 666 je tako kot vse ostale na relaciji Ljubljana-Trst za C.k. Južno državno železnico leta 1857 zgradilo podjetje Kotnik-Lenarčič iz Verda. Je tipična, po vseh avstro-ogrskih standardih zgrajena mala čuvajnica, ki pa je zaradi lokacije grajena zrcalno – z obokano pritlično kletjo in obokano delovno sobo/stanovanjem nad njo. Zgrajena je iz kamna in opeke, krita pa je bila s skrilavcem. Arhitekturno je tudi prilagojena specifičnim kraškim razmeram, po čemer se železniški objekti na omenjeni relaciji razlikujejo od podobnih v drugih delih nekdanje Habsburške monarhije.
Ekonomski kriza je že leto dni pozneje čuvajnici prinesel nove lastnike, zasebno družbo Južna železnica. S časom pa se je spreminjalo še marsikaj, tako številčenje kot tudi namembnost. Od postavitve pa do l. 1865, ko so dotedanje optične signale (signalne košare) nadomestili distančni signali z vrtljivimi ploščami, je čuvajnica nosila številko 359 oz. 359a. Čuvaji so na teh borih nekaj kvadratnih metrih bivali in delali, včasih skupaj z družinami. Konec 70. let so na Južni železnici že uvedli električno postavljanje signalnih znakov distančnih signalov, v tem času pa je poleg čuvajnice zrasla še pomožna hišica s potrebno aparaturo ter stanovanjski objekt za čuvaja, ki je obenem skrbel za zapornice na bližnjem železniškem prehodu. (S prehodom v zvezi je bila med sanacijskimi deli tod najdena najstarejša železniška opozorilna tabla v gotici pri nas, ki se hrani v Železniškem muzeju.) V tem času je čuvajnica dobila znamenito številko 666, kar je pomenilo, da je 666-ta od Dunaja proti Trstu. Na prelomu stoletja so nasproti stare zgradili novo, večjo čuvajnico, ki je dobila njeno številko, staro pa oštevilčili s 666a. V času prve svetovne vojne so bližnji železniški prehod ukinili. Konec vojne je prinesel novo državo – Kraljevino SHS, čuvajnici pa z novim lastnikom (Jugoslovanske državne železnice) tudi novo številko – 411. V času druge svetovne vojne, ko so bombe deževale po njeni neposredni okolici, je služila za bunker in skladišče streliva. Po vojni in prestavitvi železniške proge nižje v dolino, pa je postala zgolj še pomožni objekt bližnje stanovanjske hiše. To pa jo je pravzaprav tudi rešilo, saj so v 90. letih 20. stoletja Slovenske železnice načrtno porušile skoraj vse podobne objekte v njihovi lasti. Na to, ki je bila prav tako v lasti SŽ, pa so v zadnje pol stoletja preprosto pozabili.
Tako jo je leta 2007 ob pomoči Občine Borovnica lahko obnovilo Zgodovinsko društvo Borovnica, danes pa jo vzdržuje in ureja njeno vsebino Turistično društvo Borovnica. Tako trasa stare proge Preserje-Borovnica, kot stara čuvajnica št. 666 sta vpisani v Register nepremične kulturne dediščine.

Dandanes pa se žal ne ve, ali je čuvajnica že stala, ko je 20. novembra 1856 v njeni neposredni bližini – ob vzhodnem uvozu na borovniški viadukt – cesar Franc Jožef I. z ženo in številnim spremstvom z zanimanjem spremljal razlago dvornega svetnika Carla Ritterja von Ghege o sami gradnji tedaj največjega evropskega viadukta. Je pa leto dni pozneje – 27. julija 1857 ob odprtju Južne železnice – v njej zagotovo že bival čuvaj, ki je imel čast signalizirati prihod cesarskega vlaka v Borovnico.

Po poti malo naprej od čuvajnice pa boste naleteli tudi na bunker v jami in na razpadajoči italijanski bunker. Od tu dalje je nekdanja železniška proga nadaljevala po žal porušenem viaduktu. Malce pod bunkerjem so še vedno vidni ostanki stebra mostu. Sprehod pa po stari trasi železnice lahko nadaljujete tudi v smeri proti Paku in viaduktu Pako GC7KXJV - Viaduct Paku.

Obnovljena čuvajnica, foto: Turistično društvo Borovnica

Viri: vlaki.info, Borovnica.si in Občina Borovnica