Tabor 1869 Mystery Cache

SLOVENSKI TABOR V SEVNICI
2. maj 1869

Če nam je ljubezen mati
In sloga nas pobrati
Večna bo Slavjanom čast

Doslej še ni nikjer na enem mestu zbrano ali v zgodovinskem opisu uporabljeno gradivo o sevniškem taboru niti o sevniški čitalnici, ki je bila predhodnik tabora.

V našem opisu smo tedaj zbrali in objavili tista poročila iz tedanjih časnikov, časopisov in memoarske literature, ki kakor koli omenjajo in poročajo o sevniškem taboru, oziroma o začetkih sevniške čitalnice.

Prve politične zahteve, ki so jih pozneje tako množično postavljali na taborih, so Slovenci že v revolucionarnem letu 1848. Takrat so zahtevali:

• Da se politično razkropljeni narod Slovencev na Kranjskim, Štajerskim, Primorskim in Koroškim kakor jeden narod v eno kraljestvo z imenom Slovenija zedini in da ima za se deželni zbor.
• Da ima slovenski jezik v Sloveniji popolnoma tiste pravice, katere ima nemški jezik v nemških deželah, da bode tedaj naši volji pripušeno, kdaj in kako hočemo slovenski jezik v šole in pisarnice upeljati.
• Da bode naša Slovenija obstojni del austrijanskega in ne nemškiga cesarstva. Mi nočemo, da bi bila naša dežela pri nemškimu zboru namestvana, le tiste postave nas bodo vezale, ktere nam bode Cesar z našimi poročniki dal.

ČITALNICA

Čitalniški odbor, ki je bil ustanovljen v začetku leta 1865, je 29. decembra istega leta sprejel in razposlal vabilo na svečanost ob ustanovitvi čitalnice, v katerem med drugim pravi: "Sevniška čitalnica, ki bo prva v Posavju, bode 7. januarja 1866 praznovala svoj začetek. Prijazno vse čitalnice in tudi druge rodoljube vabimo, da pridejo obhajat rojstni dan tega našega mladega otročiča. Načrt svečanosti je: Sprejem gostov na kolodvoru; ob 10. uri dopoldne slovesna sv. maša s petjem; zvečer ob 7. uri beseda, katero ravnatelj začne z ogovorom, temu sledi gostesprejemna pesem, potem narodne pesmi, kterim govori sledijo in zadnjič ples med raznimi veselicami. Ker bo odbor sestram čitalnicam v Ljubljani, v Mariboru, v Celji na Ptuji in rodoljubom v Zagrebu vstopnice poslal po kterih dobo na polovico znižano ceno za vožnjo po železnici 6., 7. in 8. januarja, se nadjamo toliko več predragih gostov; naj bi slovesnost njeno počastili tudi "Sokoli". Naj velja bratovska ljubav!" Na vabilu je podpisan čitalniški odbor.

Vabilo je imelo precejšen uspeh; na slavje je prišlo mnogo zunanjih gostov, edino Ljubljančani se mu niso odzvali.

Slovesna ustanovitev čitalnice je bila v nedeljo, 7. januarja 1866. leta. Veseli so Sevničani pričakovali svoje drage goste, posebno še one s Hrvatske. Hrvatje so se udeležili sevniške slavnosti s pevskim zborom "Kolo", z zastavonošo in s skupino odposlancev, ki so jo sestavljali politiki ter narodni poslanci; med njimi sta bila poslanca Kolarič in Veber, ravnatelj gimnazije. Zato je takratni dopisnik poročal, da je na slavnosti v Sevnici bil ves Strossmayerjev alter ego. Ustanovitev čitalnice sta pozdravila Bolgar g. Simeonov v bolgarskem jeziku in neki francoski rojak v francoščini. Navzoči so bili tudi Čehi, ki so nam bili vzorniki na področju političnih, kulturnih in gospodarskih dejavnosti.

Po besedi se je počel ples, h kateremu je veliko "precartanih" došlo, in kterega se je posebno mladež poprijela, drugi bolj mrzli mladeniči in gospodične pa so se spravili k starejšim in se pogovarjali med seboj, stranoma pa tudi slušali zanimive glase dveh Kranjic iz Boštanja in posebno pomenljive besede gori omenjenega kmeta iz Ponikve Zd., ki je v lepi čisti slovenščini dokazoval neogibljivo potrebo, da, če hočemo kmetu pomagati, se more izobraževanje in omika slovenskih otrok v domačem maternem jeziku pričeti. V drugem kotu smo zopet videli, kako je domoljubni g. P. iz L. podareval fantiče, ki so mu popevali "Naprej", pri drugi mizi pa sem zopet slišal, kako je sicer kaj melanholična gospodičina le francozevala, pa tudi včasih slovenski spregovorila, drugih plesavek pa še ni ta občutek prešinil, da je treba na domačem plesu tudi domače kramljati, drugače se Vam porodi le novi "Leseverein", kakor v Brežicah, kjer pravijo, da so slovenskim željam že ustregli, zato ko obešajo na pol razdrapanega "Slovenca" za zrcalo!

O slovesni ustanovitvi sevniške čitalnice so poleg Novic poročali tudi drugi slovenski časniki. "Celovški Slovenec"  piše dne 20. januarja o ustanovitvi sevniške čitalnice in pravi, da je mati Slovenija zopet eno hčerko več dobila. Tudi "Slovenec" v svojem poročilu potarna, da Ljubljančanov ni bilo na slavnosti, da pa so se "prav bratje Hrvati sijajne pokazali" in konča z istimi podatki kakor Novice ter vzklika: "Slava Slovencem! Slava Hrvatom!"

"Slavische Blaetter" z Dunaja, slovanski, a v nemškem jeziku pisani list, ki je poročal v svoji rubriki društvenih poročil, da je slovenska Spodnja Štajerska bogatejša postala v društvenem pogledu. V Sevnici je bila namreč 7. t.m. svečano ustanovljena narodna čitalnica.

Takoj po ustanovitvi je začela sevniška čitalnica živahno delovati. Že v februarju istega leta je pripravila veliko Vodnikovo proslavo. V vseh večjih krajih, posebno pa še tam, kjer so bile čitalnice, so namreč takrat slavili Vodnikov dan in tudi mlada sevniška čitalnica ni izostala. "Naj nas vodi Vodnikov duh! Bodimo složni, bodimo iskreni sinovi matere Slave, kakor je bil Vodnik, krepimo narodno omiko tudi v našem Posavju," je navdušeno zaklical Drag. Ripšl na koncu govora na Vodnikovi proslavi.

Vsekakor je zanimivo, da so bili člani čitalnice tudi številni kmetje iz Boštanja, jo pridno obiskovali in se izobraževali. Dopisnik je o Vodnikovi proslavi tako poročal: "Na slavnostnem večeru so se vrstile pesmi z deklamacijami in vsaka je zbudila novo, veliko veselje; govor ljubljenega rodoljuba g. Drag. Ripšela, župnika iz Loke, pa je pričujočim še posebno segel v srca, tako da so mnogokrat gramoviti "Slava" klici doneli po dvorani. Priporočal je, z vneto besedo slogo in zopet slogo Slovencem in pogumno napredovanje po pričeti poti. Temnotni, mrzotni so bili, je rekel, res dnevi minulih nam časov, ali duh v jeklene spone vkovan, zdrobi s časoma verige in premaga vsako oviro duševno. Ne sme biti hrapav krik praznih čenč nasprotnikov naše pravične in blage terjatve slovenskega naroda. Bodimo edini, krepčajmo razvoj narodne omike tudi po tej lepi savski dolini!"

Iz poročil v tedanjih časnikih je videti, da so vse čitalnice vsako leto z veliko vnemo prirejale Vodnikove proslave. O proslavi, ki jo je ob Vodnikovem rojstnem dnevu 12. februarja 1866 pripravila sevniška čitalnica, so "Novice" poročale sledeče: "Tudi pri nas smo Vodnikov rojstni dan slovesno obhajali. Čitalnica naša je napravila veliko besedo s plesom. Počela se je s četverospevom "Pozdrav". Po odpetem zboru govoril je prav krasno g. župnik Ripšl na slavo Vodniku, pretresovaje pesnikove zasluge za narod Slovenski in s krepkim klicem na svitlega Cesarja končal svoj govor. Po govoru pa so peli "himnus" od dr. B. Ipavca. Potem je Dernjačeva Cilka prav mično govorila besede Potočnikove "Vodniku". Po končanem govoru se je počela gledališčna igra "Župan" od Vilharja. Igrali so čitalniški udje tako dobro, da smeha ni bilo ne konca ne kraja. Po končani besedi je bil ples. Vsa zabava je bila res tako lepo vredjena, da enake tukaj še nismo doživeli. Naj bi se taki večeri večkrat ponavljali."

Taborske značke

TABOR

Zakon o društvih in zborovanjih, sprejet 15. novembra 1867 v avstrijskem državnem zboru, je dovoljeval v avstrijskih deželah svobodo zborovanja. Sklicujoč se na to in po zgledu političnega dogajanja pri Čehih, so se Slovenci zbirali pod milim nebom in na taborih zahtevali svoje politične pravice. Tabori so zelo naglo postali pravo vsenarodno gibanje. Glavna zahteva taborov je bila "Zedinjena Slovenija", v kateri naj bi se rešilo slovensko narodno vprašanje.

Na taborih so glasno izpričali slovenstvo Sp. Štajerja proti germanizatorskim težnjam Nemcev, ki so celotno Štajersko proglašali za nemško. V taborskem gibanju na Slovenskem je bilo slišati takšna gesla: "V taborih in adresah govori in bo govorilo naše ljudstvo brez ovinkov in segalo po jedru."  "Nemci naj enkrat nehajo nas Slovane, posebno pa nas Slovence iz gole humanitete in kulturonostva hoteli narodno umoriti, kar se po naših šolah in uradih zdaj godi."

Razglas sevniške čitalnice pa pravi o taboru: "Možje slovenski! Drugi dan maja meseca, to je nedeljo, se zberemo vsi v Sevnici (blizu Zidanega mosta in Krškega) na tabor. Tam se bomo pogovarjali o starih in svetih pravicah, ktere ima vsako ljudstvo, ktere torej tudi mi Slovenci hočemo in moramo tirjati, da se nam dado!

Možje slovenski! Tudi za nas je čas, zadnji čas, da srčno in neustrašeno stopimo na noge, da se možato potegnemo za svoj narod in njegovo dobro, in pokažemo, da smo vsi Slovenci v misli in duhu edini, če ravno so nas nesrečne okoliščine raztrgale. Slišali ste, kako krepko in navdušeno so se lani naši bratje v Ljutomeru, v Žavcu in Šempasu (pri Gorici) zbrali. Slišite še zdaj, kako se mislijo povsod na tavžente in tavžente zbirati in tirjati, da se nam Slovencem da, kar nam gre po božjih in človeških pravicah. Tudi mi ne smemo in nočemo za njimi ostati. Tudi mi hočemo, da se bode našim otrokom boljše godilo, kakor se nam godi. Ne dajmo, da bi nam naši zanamci mogli očitati, da ob času, ko vsi narodi z duhom bojujejo boj za svoj napredek in svobodo, mi nismo oglasili se za svobodo svojega naroda in njegovo prihodnost. Kdor trka, temu se odpre; enoglasno trkajmo in tirjajmo tudi mi! Torej pridite vsi brez razločka od bližnjih in daljnih krajev 2. maja ob dveh popoldne na tabor v Sevnico. Tam bomo sklepali in zahtevali od visoke vlade:

• da se zedinijo vse dežele, kjer Slovenci prebivajo, v eno skupino;
• da se upelje v naše ljudske in srednje šole slovenski kot učni jezik in se napravi posebno pravniško učilišče na Slovenskem;
• da se upelje slovenski jezik v uradnije na Slovenskem;
• da se osnuje gospodarska šola za sevniški, brežiški, kozjanski in sosednje okraje;
• da se napravi most čez Savo pri Sevnici in Brežicah.

Dovoljenje za ta tabor smo dobili od c. kr. okrajnega glavarstva z odlokom 11. t.m. št. 1879.

Rojaki! V obilnem številu pridite in pokažite svetu, da vam je mar za vaše pravice in za srečo vaše slovenske domovine. Živeli Slovenci! Živela Slovenija!

V Sevnici, sredi aprila meseca 1869. leta

Prvo kratko vest o taboru je objavil Slovenski narod že 4. maja 1869: "Tabor v Sevnici 2. maja se je redno in tako, da so bili vsi taboriti zadovoljni. Pričujočih je bilo kacih 6000 do 7000 ljudi, več gostov iz Ljubljane, iz Dolenjskega in iz Hrvaškega. Sprejela se je z velikim navdušenjem resolucija o zedinjenji Slovencev. Med govorniki je ta dan brez dvombe imel prvo mesto dr. Zarnik. Pokazal je kako se mora s prostim ljudstvom govoriti. Sprejete so bile enoglasno tudi druge resolucije. Zoper nje ni glasoval ni en mož. Samo pri poslednjem, lokalnem vprašanji zastran zidanja mostu, kterega napravo je g. dr. Razlag zagovarjal, se vzdignilo je nekoliko rok zoper predlog. To kaže, da so naši ljudje samostojnega mišljenja in da potrdijo le to, kar sami za prav spoznajo. Vpeljanje slov. jezika v šole je zagovarjal fajmošter Ripšelj, v urednije dr. Srnec, o zedinjenji Slovencev je govoril razen dr. Zarnika tudi dr. Vošnjak. Obširneje o tem taboru prihodnjič."

In res prinaša Slovenski narod 6. maja 1869 obširno poročilo o sevniškem taboru.

"Naši tabori začenjajo važni postajati. Da so bili našemu narodu imenitni od prvega početka, kazal je prvi tabor v Ljutomeru ravno tako kakor zadnji v Sevnici, h kateremu se je bilo zanesljivo zbralo 7000 ljudi. Da so pa tabori imenitni tudi vladi in našim nasprotnikom, razvidno je posebno iz tega da je bila vlada v Sevnico poslala tri komisarje, kterih eden je imel svoj prostor na odru druga dva pa med občinstvom, in pa iz tega, da je imelo lažnjivo birokratično centralistično -slavofagno časnikarstvo cel "generalstab" svojih reporterjev in lažnikov na taborišči, ki so po brzojavu in v dolgih dopisih tabor in taborite tako dolgo obirali, da konečno vsemu 2. maju niso priznali druge lepote nego lepo spomladansko vreme. Ni nas volja v dolgo polemiko se spuščati z ljudmi, kterim ni nikdar za resnico. Opomniti hočemo le prav kratko nektere važnejih nasprotnih očitanj. Ako trde, da ni bilo v Sevnici več kakor 2000 ljudi, kažejo, d res le tako daleč sega njih pamet kakor njih nos. Mi smo merili taborišče in se do gotovega prepričali, da je bilo gotovo najmanj 7000 ljudi. Ako očitajo osnovalnemu odboru, da ni hodil prihajajočih na kolodvor pozdravljat, moramo ugovarjati, da je taborite pripeljalo mnogo hlaponov in voz, kterih so nekteri že v saboto po dnevi, potem pa po noči in v nedeljo od severa in juga dohajali. Pri tem takem bi bil moral odbor vedno na kolodvoru stati, da bi bil zadovoljil našim nasprotnikom, ki ne vedo ločiti med pijanim "schutzen und turnfestom" in pa političnoresnobnim ljudskim zborom, ki ima govoriti o najviših ljudskih potrebah. Mi pa smemo trditi, da je odbor svojo nalogo izvrstno izvršil in si zasluži občno zahvalo, ktero mu ni za svoj del tukaj javno izrekamo. Ravno tako bedasto je, kar nasprotniki trde, da ni bilo mnogo tujcev na sevniškem taboru. Prvič to ni res, kajti bilo je navzočih mnogo "Sokolov" in rodoljubov iz Ljubljane, Celja, Maribora, Zagreba, Novega mesta itd. Drugič pa prav za prav tujcev ni treba, kajti tabor ima le namen izrekati javno mnenje dotičnega kraja, in k temu tujcev posebno ni treba.

Ob 2. popoldne odpre g. dr. Razlag v imenu zbolelega poslanca g. Lenčeka prvi letošnji tabor na Štirskem in pozdravlja zbrane brate od obeh krajev Save. Na njegov nasvet se enoglasno izvoli g. dr. Sernec za predsednika in v kratkem razlaga pomen tabora in dolžnosti taboritov. Župnik Ripšl, kakor prejšnja gospoda od množice navdušeno sprejet razlaga potrebo slovenskih šol češ da kdor se ne uči, nič ne zna in hodi z beraško palico od hiše do hiše. V državi, ki šteje 8 milj. Nemcev, 16. milj. Slovanov, 5. milj. Italjanov in 1 milj. ciganov, vsakdo sicer skrbi za vsakdanji kruh, a drugi se maste s pečenko, Slovani pa smejo komaj kosti povohati. Če se otrok tudi 3 leta nemški uči, pa ostane eno leto doma, pa nič več ne zna (klici: Res je, prav nič ne zna!). V farnih šolah je dostikrat po 150 otrok, izmed vseh teh gresta komaj dva na više šole. Čemu je treba nemščine (Klici; živio!) Izhajaje od stavka: "enake davke, enake pravice" govornik prav srečno razpeljuje potrebo višjih šol in mu je ljudstvo navdušeno "živio" klicalo, ko je govornik svrševal svoj predmet in rekel: "Tirjajmo više šole slovenske, naj bo že v Ljubljani, Celji ali Mariboru, da nam slovenski otroci ostanejo Slovenci! H koncu opominja, g. Ripšl, da so vse pravice slov. jezika naštete v slov. brošuri "Čujte, čujte, kaj slovenski jezik tirja", ktero torej živo priporoča.

I. resolucija: naj se vpelje v naše ljudske in srednje šole slovenski kot učni jezik in se napravi posebno pravniško sveučilišče na Slovenskem - se je potem enoglasno sprejela, in na poziv predsednika, da se sme tudi proti resoluciji oglasiti, kdor bi ne bil ž njo zadovoljen, nihče roke ne vzdigne in se tudi k besedi ne oglasi.

II. resolucija:

• hočemo napred sami slovenski jezik rabiti pri vsaki priložnosti za svoja dokazna pisma, za dopise in prošnje k državnim uradnijam
• Od visoke vlade pa tudi tirjamo rabo slovenskega in le slovenskega jezika v opravilih s Slovenci zlasti: Naj nam vlada ne pošilja drugih uradnikov v naše kraje, nego ki so slovenščine popolnoma zmožni že poprej v govoru in v pisanji. Naj se uredi dovoljeno vseučilišče v Zagrebu tako, da dobimo iz njega tudi za slovenske kraje sposobnih uradnikov. Naj se tedaj tudi tam učijo vse postave, ki veljajo v naših deželah. Uradnikom, ki že sedaj služijo naj se postavi obrok, do kterega se morajo popolnoma naučiti slovenščine, sicer pa naj se prestavijo. Po preteklem obroku velja za pravilo, da nobeno uradno delo za Slovence ne velja, ako ni bilo v jeziku dotične stranke, priče itd. opravljeno in zapisano. Sploh naj vlada po preteklem ob roku načelo, da morajo vlada, deželne, okrajne in občinske uradnije slovenski ravnati s Slovenci v vsakem opravilu, bodisi v vojaški službi, ali pa pri pobiranju davkov ali v drugih javnih ali osebnih pravnih zadevah.

Zbrana množica je med branjem posameznih toček kazala svojo zadovoljnost in resolucijo enoglasno sprejela.

III. resolucija: Slovenci ne tirjamo ne več ne manj ko drugi; da smo tako na kose raztrgani je sramota pa tudi velika zguba (Res je!). Govornik še enkrat opominja k združenji in slogi, ter priporoča branje slov. časopisov in omenja "Slovenski narod", kteremu je glavni namen združena Slovenija. Konečno stavi tole resolucijo: V Sevnici na taboru zbrani slovenski narod sklene, da ni nobene druge rešitve za njegovo duševno in materialno blagostanje razen te, da se zdaj v osmih deželah bivajoči razkosani udje celega slovenskega naroda, po postavnem potu v eno kronovino "Slovenijo" z enim deželnim zborom združijo. Resolucija se je z veliko navdušenostjo enoglasno potrdila.

Z "živio" klici pozdravljen stopi dr. Razlag pred občinstvo. da bi zagovarjal IV. in V. resolucijo. Peto resolucijo zato, ker je bil poprej v to namenjeni g. govornik zadnji dan odstopil. Dr. Razlag najprej ometuje navadno sodbo kmečkega stanu, da sme samo kmet govoriti o kmetijstvu; kaže ako je on sam tudi kmet in gospodar, kako torej tudi on sam čuti potrebe kmečkega stanu. Vprasuje se, kaj je storiti, da se bo našim otrokom bolje godilo, nego se godi nam. Odgovarja si s stavkom, da je nevednost največje naše breme, da je treba otroke bolje izrejati, potem pa napraviti si zavodov, kjer bomo mogli izvedeti izkušnje drugih narodov in tako povzdigniti našc kmctijstvo na stopinjo, na kteri stoje drugi izobraženejši narodi. Dozdaj nimamo Slovenci prave kmetijske šole; v nemških pa se naši otroci le malo nauče in se večidel pokvarjeni in nevedni vračajo domu. Kmetu je treba bistre glave, delovne roke in poštenega srca. Zakaj bi se nam ne dala za naš denar učilnica, v kteri bi se mogli ne le učiti, kar drugi vedo o kmetijstvu, ampak v kteri bi obenem tudi delali in se v kmetijstvu dejansko vadili? (Res je, živio!) Zatorej se obrnimo do visoke vlade in deželnega zbora in izrecimo jim svoje želje: naj se osnuje gospodarska šola za sevniški, brežki, kozjanski in sosednje okraje. Pri glasovanji resolucija enoglasno obvelja.

Peta nasvetovana resolucija je zlasti okrajnega pomena; pri predmetih te vrste si je lahko mišljenje in korist ene vasi nasprotno mišljenju in dozdevni koristi sosednje vasice in navadno je težko združiti ljudi. To se je pokazalo tudi pri resoluciji, ki je imela dva mosta čez Savo, namreč pri Sevnici in pri Brežicah. Dasiravno je g. govornik Razlag svoj predmet iz teoretičnega in praktičnega stališča jako dobro rešil, in na številkah natanko dokazal, kako bi bil most v Sevnici kakor tudi v Brežicah koristen za dotične okraje, bila je kakor je bilo videti med ljudstvom sodba že poprej storjena in resolucija pri glasovanji ni obveljala.

Zakaj peta točka resolucije ni bila sprejeta? Člankar v Narodu pravi, da je bila o tem, kakor je bilo videti, "med ljudstvom sodba že poprej storjena", zato je bil predlog dr. Razlaga odklonjen pri prvem in drugem glasovanju. Dopisnik Novic pravi, da ne ve, zakaj so ta predlog odklonili. Dr. Vošnjak, govornik na sevniškem taboru, pa v svojih spominih pravi, da so gradnjo mostov odklonili zaradi denarnih razlogov. Najbrž pa je bilo tega krivo ozko gospodarsko gledanje konzervativnih tržanov, ki so menili, da je bolje obdržati na Savi brod in pristanišče ob njem, kakor pa imeti most. Ob savskem pristanišču, ki je bilo približno tam, kjer je danes savska šola, je bilo živahno trgovanje in promet. Pri Brodovskem so bili veliki konjski hlevi, kjer so vozniki "furmani" počivali in menjavali konje na poti s Štajerske na Kranjsko. Hiter prehod preko Save po mostu pa bi sevniški trg prikrajšal za ves ta živahni promet in trgovski vrvež ob brodu in savski promet bi bil s tem zapisan dokončnemu propadu.

Dr. Radoslav Razlag Alojzij Lenček Dr. Valentin Zarnik Dr. Josip Vošnjak Janko Sernec

Vir: 130 let slovenskega tabora v Sevnici (2. 5. 1869-2. 5. 1999), založila Zveza kulturnih društev Sevnica, 1999, ponatis besedila Zorana Pišla