Kapelica pod cerkvico sv. Katarine pod Ostrežem ima poseben »dodatek«, o katerem je pisal že Janez Vajkard Valvasor. Izvir vode, ki ne usahne niti ob najhujši suši (no, ja, ne me vlečt za jezik, prosim – v današnjih časih so suše hujše, kot so bile v preteklosti, ko so ljudje še verjeli v legende). Ta voda pa ni kar tako – če se z njo umiješ, ti ozdravi bolezni, ki te mučijo. Umij si z njo oči, pa boš bolje videl. Umij si ušesa, pa boš bolje slišal. To ni čisto iz trte izvito. Če z umitimi očmi in ušesi posediš na klopci ob kapelici in si čisto tiho, lahko marsikaj vidiš in slišiš. Detla, ki trka po votlem deblu, veverico, ki premetava storže in iz njih lušči semena, močerada, ki počasi leze po mokrem, napol razpadlem listju. Lepo je tam, v miru in tišini. Kapelo naj bi izdelal Jernej Ternovec (1846 – 1933), vsaj tako piše v slovenskem biografskem leksikonu.