SLO: Rudolf Maister - Vojanov, slovenski pesnik, general, borec za severno mejo
* 29. marec 1874, Kamnik, † 26. julij 1934, Unec pri Rakeku.

ENG: Rudolf Maister (pen name: Vojanov) was a Slovene military officer, poet and political activist.
29 March 1874 – 26 July 1934)

[ SLO]

Otroštvo

Družinske korenine generala Maistra segajo po materini strani na Dolenjsko, po očetovi pa na Ptuj, pred čigar rojstno hišo zraven mestne tržnice stoji Rudolfov kip. Ko je dopolnil trinajst let, mu je umrl oče. Osnovno šolo je obiskoval najprej v Mengšu, nato pa v Kranju. Bil je odličen učenec. Leta 1885 je začel obiskovati kranjsko nižjo gimnazijo in jo končal leta 1890.

Po očetovi smrti je za Rudolfa skrbel stric Lovrenc. Ves čas šolanja ga je navduševal za vojaški poklic. Ker je bila Rudolfu uniforma že domača (oče je bil financar, brat pa železniški uradnik) in ker se je zavedal, da bo moral zaradi očetove prezgodnje smrti sam poskrbeti zase, se je odločil za poklic vojaka. Njegove intelektualne sposobnosti in tudi izjemne športne lastnosti (bil je telovadec, sabljač, plavalec, smučar) so mu omogočile napredovanje na različnih vojaških šolah in službenih mestih. Rudolfova mati je izhajala iz ugledne, narodno zavedne trebanjske družine.

Zgodnja leta

Leta 1894 je Rudolf Maister na Dunaju končal domobransko kadetnico in bil imenovan za kadeta ter naslovnega vodjo čete. Po opravljeni kadetnici so ga vključili v domobranski bataljon v Ljubljani, 1. oktobra 1894 pa v pehotni polk v Celovcu. 1. novembra 1895 je bil imenovan za poročnika. Medtem je v Ljubljani obiskoval jahalno šolo za pehotne častnike in jo uspešno končal.

Kot častnik je služboval in spoznaval različne kraje ter dežele habsburške monarhije, kar mu je koristilo pri bojih za severno mejo ter pri določitvi meje z Avstrijo in Italijo. Leta 1903 se je šolal v armadni strelski šoli v Brucku na Leithi in se usposobil za orožarskega častnika. Šolanje je leta 1907 nadaljeval na častniški šoli v Gradcu in napredoval v stotnika.

1. novembra 1908 so Maistra kazensko premestili v Przemysl v Galiciji in ga vključili v 18. domobranski polk. Leta 1910 je zaradi odlično izpeljanih vojaških vaj postal poveljnik 7. bojne čete, nato pa poveljnik podčastniške šole. Na napornih vojaških vajah je zbolel za močno pljučnico, zato so ga poslali na zdravljenje v Dalmacijo in v zdravilišče blizu Kaira v Egiptu. Po okrevanju so Maistra leta 1913 premestili v črno vojsko, postal je poveljnik izpostave v Celju.

Med vojaškim službovanjem se je poročil z Marijo Stergar (Marico Stergarjevo), hčerjo znanega ljubljanskega zdravnika. Z znanjem francoščine je pomagala možu pri pogovorih s častniki antante v Mariboru. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, Hrvoj (1905) in Borut (1908).

Boj za mejo na Štajerskem

7. decembra 1914 so premestili Maistra v Maribor in mu določili mesto referenta pri okrožnem poveljstvu črne vojske v Mariboru. 21. junija 1916 je postal začasni poveljnik okrožnega poveljstva v Mariboru. Zaradi ovadbe nemških nacionalistov so ga 8. marca 1917 premestili v Gradec; tam je bil povišan v majorja. Vrnil se je v Maribor, kjer so ga 1. julija 1917 imenovali za stalnega poveljnika poveljstva številka 26. Tu je ostal do razpada dvojne monarhije.

30. oktobra 1918 je mariborski nemški občinski svet razglasil Maribor z okolico za del Nemške Avstrije. 1. novembra 1918 je major Rudolf Maister v vojašnici 26. strelskega polka v Melju pred mestnim poveljnikom podpolkovnikom Antonom Holikom in zbranimi častniki odločno izjavil: »Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.« Po sestanku je zbranim slovenskim vojakom in častnikom razložil, da je prevzel vrhovno poveljstvo v mestu, in jih prosil, naj ostanejo z njim, ker jih nova država potrebuje. Še tisti dan so bile vse vojašnice in drugi pomembni objekti ter mesto Maribor pod Maistrovo vojaško oblastjo.

Upravo na slovenskem Štajerskem je prevzel Narodni svet, majorju Rudolfu Maistru pa je podelil naziv general. Presenečeni Nemci so si kmalu opomogli in so od Narodnega sveta ter generala Maistra izsilili ustanovitev varnostne straže. 3. novembra 1918 je nastala zelena garda ali t. i. Schutzwehr. General Maister se je odločil za vojaški ukrep. 9. novembra 1918 je razglasil mobilizacijo. Temu so nasprotovali Nemci, pa tudi narodna vlada v Ljubljani. Slovenski fantje so se odzvali klicu generala Maistra, zelo veliko jih je prišlo iz Slovenskih goric. V nekaj tednih je Maister zbral vojsko približno 4000 mož.

20. novembra 1918 so ustanovili mariborski pešpolk. Z njim je nastala prva redna slovenska vojska s slovenskimi častniki in slovenskim poveljevanjem. 23. novembra 1918 je ob 4. uri zjutraj Maister prehitel Nemce in razorožil zeleno gardo. 27. novembra 1918 so Maistrove enote zasedle Špilje, nato pa še Radgono, Cmurek, Lučane, Radlje (Marenberg) in Muto. Malgajeva skupina iz Celja je zasedla Mežiško dolino, nato pa Pliberk in Velikovec. Enota iz Ljubljane je zasedla Dravograd, Labot in Šentpavel. Vojaška akcija je potekala skladno s pogodbo, ki sta jo 27. novembra 1918 podpisala polkovnik Rudolf Passy in general Rudolf Maister. Ta je določala, da lahko slovenske čete zasedejo kraje ob narodnostni meji, od Radgone do Šmohorja v Ziljski dolini na Koroškem. Te pogodbe nista priznali deželni vladi Štajerske in Koroške, pa tudi Narodna vlada v Ljubljani ne. 14. januarja 1919 je prišlo do bojev štajerskega obmejnega poveljstva pri Lučanah, 4. februarja 1919 pa v Radgoni. 13. februarja je bilo podpisano premirje.

Določitev meje z Avstrijo in Italijo

27. januarja 1919 je prišla v Maribor ameriška vojaška delegacija pod vodstvom podpolkovnika Shermana Milesa. Z generalom Maistrom so se pogovarjali o določitvi meja. Po nemških virih naj bi bil Maister odgovoren za smrt 13 civilistov, ker je istega dne pred prihodom ameriške delegacije ukazal odpreti ogenj na množico 10.000 Spodnještajercev, ki so z nemškimi in avstrijskimi zastavami izražali svojo voljo, da bi Maribor ostal nemško mesto pod avstrijsko oblastjo (t. i. mariborska krvava nedelja).

O novih mejah je odločal Vrhovni svet (ZDA, Združeno kraljestvo, Francija, Italija, Japonska) prvič februarja 1919. Določil je obstoječo mejo na Štajerskem, priključitev Mežiške doline k jugoslovanski državi ter plebiscitni coni na Koroškem. Konec maja 1919 se je začela jugoslovanska ofenziva na Koroškem. General Maister je skupaj s srbskimi častniki uspešno vodil labotski odred in po zmagi prevzel poveljstvo koroškega obmejnega poveljstva v coni A plebiscitnega ozemlja.

18. septembra 1919 se je moral Maister skupaj s svojimi policijskimi silami umakniti iz cone, ker bi lahko vplival na rezultat plebiscita 10. oktobra 1920. Uspešni poveljnik in osvoboditelj severne meje in Maribora se je razočaran vrnil v Maribor in se vključil v delo oblastnega odbora Narodne odbrane. Postal je tudi poveljnik Maribora. Od leta 1921 do leta 1923 je bil predsednik komisije za razmejitev z Italijo. Leta 1923 so ga prisilno upokojili kot divizijskega generala in ga odlikovali z redom belega orla z mečem III. stopnje.

Bil je predsednik narodnoobrambnega društva Narodne odbrane v Mariboru od njegove ustanovitve leta 1928 naprej.[1]

Smrt

Na Uncu pri Rakeku je generala Maistra zadela kap, za njenimi posledicami je 26. julija 1934 umrl. Ob prevozu njegovih posmrtnih ostankov z Unca v Maribor se je v Ljubljani in Celju poklonila velika množica ljudi. V Mariboru so pripravili mrtvaški oder v veži mestnega magistrata, kjer so se od njega poslovili tisoči Mariborčanov in okoliških prebivalcev. 28. julija 1934 so generala Maistra z velikimi častmi pokopali na pobreškem pokopališču v Mariboru, kjer je še danes njegov grob. Pogrebni sprevod je odšel z Glavnega trga čez Stari most, po Tržaški in Pobreški cesti do pobreškega pokopališča.

Odlikovanja

• jubilejna medalja 1898 (1898)

• jubilejni križec 1908 (1908)

• bronasta vojaška zaslužna medalja (signum laudis)

• red belega orla z meči III. stopnje (1919)

• češkoslovaški vojni križec 1914–1918 (1920)

• red Karađorđeve zvezde IV. stopnje

• red sv. Save I. stopnje

Rudolf Maister – umetnik in bibliofil

Poet

Kot pesnik se je udejstvoval že zelo zgodaj. V 4. razredu gimnazije v Kranju je bil ustanovitelj in urednik dijaškega lista Inter nos, v 5. razredu pa je svoje pesmi objavljal v ljubljanski Večernici. V reviji Vesna je objavljal pod psevdonimom Vuk Slavič, nato pa še pod imenom Vojanov med drugim tudi v Ljubljanskemu zvonu in Slovenskemu narodu. Bil je zunanji član Zadruge, gimnazijskega skrivnega društva, katerega člani so bili tudi glavni pisci moderne – Ivan Cankar, Oton Župančič, Dragotin Kette in Josip Murn Aleksandrov.

Pesniški zbirki

• Poezije (1904)

Zbirka je bila predporočno darilo Maistrovi izvoljenki Marici Stergerjevi. Razdeljena je na štiri sklope: Marici, Balade in romance, Fantovske pesmi in Soneti.

• Kitica mojih (1929)

Pesniško zbirko je razdelil na štiri sklope: Nazaj pa jih ni (pesmi iz vojnih časov), O, jaz ne spim (pesmi o izgubljeni Koroški in Primorski), Oj, ti naša zemlja sveta (pesniške upodobitve nekaterih slovenskih dežel), v zadnjem pa so štiri pripovedne pesmi.

Slikar

Rudolf Maister je bil ljubliteljski slikar. Upodabljal je v oljni tehniki. Ni znano, kje je črpal svoje slikarsko znanje, bil pa je dober prijatelj Riharda Jakopiča, kasneje tudi Matije Jame in Mateja Sternena.

Ljubitelj knjig

Rudolf Maister je bil strasten ljubitelj knjig in lastnik ene največjih in najlepših zasebnih knjižnic na Slovenskem. V veliki večini je zbiral samo slovenske knjige in časopisje, ki jih je iskal po župniščih, šolah, pri premožnejših kmetih, po knjigarnah in starinarnicah. Po generalovi smrti je knjižnica prešla v last sinov, med drugo svetovno vojno je bila zaplenjena s strani nemškega rajha, vendar so po posredovanju Otona Župančiča last zahtevale italijanske okupacijske oblasti. Po vojni so bile knjige prepeljane v Maribor. Knjižno zbirko hrani Univerzitetna knjižnica Maribor.

Vaša naloga:

Koordinate vas bodo pripeljale pred Maistrov spomenik na Trgu talcev v Kamniku.

Desno od spomenika se nahaja spominska plošča Maistrovim borcem.

• Koliko oseb na plošči ima ime »Anton«?
  Prosim, da mi pošljete rešitev preko e-pošte ali centra za sporočila. Rešitve ne vpisujete v dnevniški zapis, sicer bo le-ta zbrisan.

•  Dnevniškemu zapisu priložite fotografijo na kateri se vidi spomenik v ozadju. Ni potrebno, da se nahajate na sliki, lahko je tam vaš osebni predmet ali listek z vašim imenom. Če želite, lahko generalu izkažete spoštovanje s primernim vojaškim pozdravom.
  Zapisi z neprimernimi fotografijami bodo zbrisani!

[ENG]

Early career and fight for Styria

Rudolf Maister was born in the Upper Carniolan commercial town of Kamnik, then part of Austria-Hungary. A career soldier, during World War I, he served in the Austro-Hungarian Army. In 1917, he was sent to Graz promoted to the rank of a major. In 1918, near the end of the war when it was obvious that Austria-Hungary was losing, the city council of Maribor proclaimed the annexation of Maribor to Austria. Maister organized Slovene volunteer forces of 4000 soldiers (a.k.a. "Maister's fighters") and 200 officers and in the night of 23 November 1918 seized control of the city of Maribor and the surrounding region of Lower Styria. This date has been recognized as a state holiday in Slovenia since 2005. The Slovene National Council for Lower Styria awarded him the rank of general on November the 1^st. The German-speaking city was thus secured for the newly formed State of Slovenes, Croats and Serbs, which united with the Kingdom of Serbia into the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes on December the 1^st. Maister's rank as a general was confirmed by the National Government of the Slovene part of the Kingdom as a "lieutenant with the title and character of a general" on 11 December 1918, which was later also confirmed by the Belgrade Government.[1]

Fight for Carinthia

In November 1919, Maister's forces joined the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes Army's offensive in Carinthia. Maister joined them later and took part of the capture of Klagenfurt. After the Carinthian Plebiscite, in which majority of the local Slovenian population decided to remain part of Austria, Maister withdrew to private life. He spent most of his later life in an estate near Planina in Inner Carniola.

Poetry

Rudolf Maister also wrote poetry, which he published in two collected volumes in 1904 and in 1929. Most of his poetry follows Post-Romantic aesthetics, and it is influenced by the 19th-century Slovene lyrical and patriotic poetry of Simon Jenko, Simon Gregorčič, and Anton Aškerc.

Your task:

The coordinates will take you in front of the Maister's monument on Trg talcev in Kamnik.

To the right of the monument is a memorial plaque to the Maister’s fighters.

• How many people on the plaque have the name “Anton”?
  Please send me the solution via email or message center. Do not enter the solution in the log, otherwise it will be deleted.

• Attach a photo of the monument in the background to the log. You do not need to be in the picture, there may be your personal item or a slip with your name on it. If you wish, you can show your respects to the general with an appropriate military salute.
  Logs with inappropriate photos will be deleted!

Viri / Sources
- https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi340526/
- https://sl.wikipedia.org/wiki/Rudolf_Maister
- https://en.wikipedia.org/wiki/Rudolf_Maister 

Virtual Rewards 2.0 - 2019/2020

This Virtual Cache is part of a limited release of Virtuals created between June 4, 2019 and June 4, 2020. Only 4,000 cache owners were given the opportunity to hide a Virtual Cache. Learn more about Virtual Rewards 2.0 on the Geocaching Blog.