KOZJANSKI REGIJSKI PARK

Krajinska razgibanost Kozjanskega s Posavskim hribovjem, kozjanskimi griči in obsoteljsko ravnico na vzhodu države je podlaga izjemni biotski raznolikosti. Javni zavod, ki upravlja s parkom, je skupaj z domačini razvil nekaj izjemno dobrih parkovnih praks, med katerimi izstopa tradicionalno sadjarstvo.

Kozjanski park je s svojo razigrano krajinsko razgibanostjo in izjemno biotsko pestrostjo obiskovalcu zanimiv v vseh letnih časih. Spomladi s cvetočimi sadovnjaki in travniki, poleti s parkovnimi dejavnostmi, jeseni s Praznikom kozjanskega jabolka in pozimi z mirom. Vabi tudi pregovorno dobra in odprta »kozjanska duša«.

Kozjansko in Obsotelje - Osrednje območje

Kozjanski regijski park je eno naših najstarejših in največjih zavarovanih območij. Od mejne reke Sotle, ob kateri najdemo mestoma še dobro ohranjeno obrečno vegetacijo in rečne mrtvice se preko nižinskega, s kmetijskimi kulturami obdelanega sveta, počasi dvigamo v hribovit svet, porasel z bukovimi in hrastovimi gozdovi. Ta svet je kot v nekakšnem polkrogu obdan s Posavskim hribovjem, vmes pa je Srednjesotelsko gričevje, polno sadjarstva in vinogradništva.

Kozjansko in Obsotelje - robno območje

Jabolka starih sadnih sort visokodebelnih travniških sadovnjakov so glavne zvezde prepoznavnosti parka. Stare sadne sorte ne potrebujejo mineralnih gnojil ali pesticidov, da obrodijo. S tem ostaja krajina plodna brez kemijskega pospeševanja. V Podsredi, ki je po zasnovi srednjeveški trg, se vsak drugi vikend v oktobru odvija legendarni Praznik kozjanskega jabolka, ki je eden največjih in najbolje obiskanih okoljskih dogodkov v državi.

Kozjansko in Obsotelje - vplivno območje

Kozjanski park je zavarovano območje, veliko 206 km⊃2;, s statusom regijskega parka. Zavarovano območje je na severu omejeno z Rudnico, na vzhodu s Sotlo, na jugu preko Orlice prehaja v Bizeljsko in Senovsko gričevje, na zahodu pa meja poteka preko hribov Vetrnika in Oslice. Značilna je prehodnost iz predalpskih hribovitih in pretežno z gozdovi poraščenih predelov v ravnino ob Sotli. Med ravninskim Obsoteljem in hribi vzhodnega Posavskega hribovja je sadjarsko-vinogradniško Srednjesotelsko in Bizeljsko-sremiško terciarno gričevje.

Glavna vodotoka sta reki Bistrica in Sotla, katerih dolini predstavljata ravninski del območja, kjer tečejo glavne prometne povezave in so vsa večja centralna naselja.

Kozjansko in Obsotelje - zemljevid

NARAVA V PARKU

Naravo Kozjanskega parka označuje izjemno visoka stopnja biotske pestrosti, kar potrjuje tudi dejstvo, da je 69 % območja Kozjanskega regijskega parka vključeno v območja Natura 2000. Popisi in monitoringi iz leta v leto daljšajo sezname rastlinskih in živalskih vrst. Posebej se lahko pohvalimo z številnimi podatki o kukavičevkah, metuljih, kobilicah, hroščih.

Soteska Bistrice

Narava zavzema različne habitate, različne živalske in rastlinske vrste, pestro geološko sestavo, saj se tod srečujejo Dinaridi in Panonidi, raznovrstne naravne znamenitosti (soteske, slapovi, kraški pojavi, hidrološke vrednote, naravne kamnite skulpture ter geomorfološki pojavi.

Gruska - geomorfološka in hidrološka naravna vrednota

V Parku tečeta dva pomembna vodotoka s svojimi pritoki in naravno raznovrstnostjo: Sotla kot mejna reka in Bistrica.

KULTURNA DEDIŠČINA

Kulturna dediščina je človeška ustvarjalnost na vseh področjih vsakdanjega načina življenja. Lahko rečemo, da so to dobrine, podedovane iz preteklosti.

Grad Podsreda

Kozjanski park kot pokrajina mnogih obrazov nam tudi na področju kulturne dediščine kaže svojo raznolikost. Bogata kulturna dediščina se prepleta z ohranjeno naravo. Arheološka najdišča, prafarne in romarske cerkve, mogočni gradovi, srednjeveški trgi in dediščina vsakdanjega življenja burijo domišljijo in raziskovalno žilico. Zgodbe in legende, v katerih so glavni igralci velikani Ajdje, kmečki uporniki, kleni domačini in hudobni zmaji bogatijo kozjanski prostor. V pokrajini, kjer se Alpe srečajo s Panonsko nižino, se mešajo hribovski in nižinski vplivi, kar se ne odraža le v naravi, ampak tudi v življenju domačinov.

Levstikov mlin v Podsredi

SVETE GORE

Na Slovenskem imamo več vrhov, ki so jim pobožni ljudje dali naziv Sveta gora, samo eden med temi pa ima naziv Svete gore. Že ta množinska oblika imena pove, da gre za poseben, v mnogočem izjemen kraj, ki ne potrebuje dodatnih krajevnih oznak: ob Sotli, nad Sv. Petrom in podobno. Svete gore so med najslavnejšimi slovenskimi božjimi potmi. Leže na 521 metrov visokem z listavci poraščenem gorskem vrhu na vzhodni meji Slovenije, tam, kjer se Kozjanskoprek mejne reke Sotle že spušča v Hrvaško Zagorje. Davnega leta 1265 so bile prvič omenjene kot “Gora Device Marije pri Kunšperku”, kasneje so jim rekli “Gora naše Ijube Gospe”, prvič pa se zapišejo Svete gore leta 1642. Najbrž je to ime prišlo od petih cerkva, ki so postavljene kot ptice na skalnatem vrhu.

Svete gore so za arheologe, umetnostne zgodovinarje in zgodovinarje pravi raj. To je eno najstarejših bogoslužnih središč na Slovenskem, kjer se po najdbah sodeč, že več kot 2000 let neprekinjeno opravlja bogoslužje. Keltske in rimske najdbe pričajo o predkrščanskih svetiščih in častilcih, poznorimske in zgodnjeslovanske izkopanine, ki se še danes izpod krpic zemlje, ki pokriva skale, ob vsakem deževju prikažejo na plano, pa spričujejo dolgo krščansko bogoslužno tradicijo Svetih gor. Najlepši dokaz za to so stare cerkvice: sv. Jurija z znamenitim in zagonetnim napisom ter reliefom na pročelju, sv. Martina s čudovito romansko-gotsko arhitekturno zgodovino, svetih Fabijana in Boštjana s pisanimi freskami, sv. Bolfenka s izbranimi slikarskimi in stavbnimi deli…

Srce vseh teh malih cerkvic, v prispodobi povedano: koklja, ki ta piščeta zbira okrog sebe, pa je mogočna cerkev, posvečena svetogorski Mariji. Na njenem mestu je prvotno stala manjša cerkev “Naše Ijube Gospe”. Po prestani reformacijski ihti, ki je najbolj prizadela prav božjepotne kraje, so se romarji zopet oklenili Svetih gor. Tako so dotedanje svetišče, ki je bilo v dokaj žalostnem stanju, prenovili in razširili. V letu 1611 ga je posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren, saj je to območje (pilštajnska pražupnija) sodilo takrat pod njegovo pastirsko oblast.

Naval romarjev je povzročil, da so se že ob koncu istega stoletja in v začetku naslednjega upravitelji lotili nove zidave. Leta 1693 so pozidali iz rezanega kamna večji prezbiterij in vanj postavili veliki oltar, kakršen je še dandanes. Cerkveni ladji so prizidali dve stranski, nad njima kasneje postavili še galerije, povečali pevski kor, vse pa v temeljih, kjer so naredili kripti, še bolje utrdili. Večino del so dokončali leta 1723 pod župnikom Janezom Gietlerjem, delno pa so prizidovali še kasneje. Sedanje svetišče je dolgo 30 in široko 15 metrov in tvori dvoranski tip cerkve. V ladji so na vsaki strani po trije oltarji, posvečeni najbolj priljubljenim ljudskim zavetnikom. Štiri stranske oltarje in razkošno prižnico, od koder še zdaj pridigajo, so izdelali v delavnici konjiškega mojstra Mihaela Pogačnika okrog leta 1735.

Sredi cerkve je za romarje najdragocenejše, kar ima cerkev, in ta, zaradi katere prihajajo sem gor: podoba svetogorske Marije na prestolu. Umetnostno sicer ne pomeni kaj izrednega, vendar se ljudska pobožnost ni nikoli ravnala po tem, temveč po srcu. Za njim je v prezbiteriju glavni oltar, eden najlepših daleč naokrog. Kar v treh s stebri razdeljenih nadstropjih (52 stebrov), stojijo angeli in priprošnjiki in pri-prošnjice (40 kipov!) romarjev in romaric. Sredi te “onstranske glor’je” je v tronu Brezmadežna z Jezusom v naročju, ob njej pa na posebnih galerijah cel angelski orkester in množice angelskih glavic, da se vam ob štetju vedno zamešajo številke…

Na Svete gore so romarji vselej radi prihajali. Tudi Jožef II. s svojimi reformami in Hirschhofer, bizeljski graščak tistega časa, ki je hudo odiral romarje, nista mogla zaustaviti božjepotništva. Močno je zaživela božja pot v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko so vso cerkev prenovili in leta 1872 dali poslikati Tomažu Fantoniju. Posebnost svetogoskih romarjev je ta, da sem prihajajo Hrvatje in Slovenci. To je bila gora, ki je vselej povezovala oba naroda.

Za končno lokacijo potrebujete naslednje podatke/for the final location you need the following information:

Križev pot:

A - število lesenih skulptur na križevem potu/ Number of wooden sculptures on the cross path

B - število črk imena ženske, omenjene na VI. skulpturi/ Number of the letters of the women, mentioned on the sixth sculpture

C - število besed na 8. skulpturi/ Number of the words on the eighth sculpture

Lurška kapela/The Chapel of Mother of God of Lurds:

D - število oken na kapeli, vključno z okni na lesenem delu (brez okrogle line)/number of the windows, includedthe windows on the wooden part (exclude the rounded small window)

Info tabla/Info table:

E - zaporedna številka cerkve Sv. gore (kot romarsko postajališče) na Marijini poti na zemljevidu/the serial number of the church of St. Mountains (as a pilgrim stop) on Mary's path on the map

Cerkev Matere božje/The Church of Mother of God:

F - letnica nad glavnim vhodom v cerkev/year over the main entrance to the church

Končna lokacija/Final location:

N 46° 02. F-A*B*D-(E*C+B)*2

E 015° 39.A*E*(C-1)+D