Ja, vem, ime zakladka se bere butasto. Ampak, če vemo, da v Zasavju ob reki Savi stoji tudi vasica z imenom Sava, nam vsa stvar malce bolj štima. Vasica oz. kraj je na levem bregu reke Save, regionalna cesta pa na desnem. In tako seveda prebivalci potrebujejo most. In ga tudi imajo. Resnici na ljubo, do Litije se da priti tudi po levem bregu, ampak cesta je ozka in ovinkasta. Vendar so jo prebivalci zadnje štiri mesece, hočeš, nočeš, morali izdatno uporabljati, kajti most so sanirali.
Zgrajen je bil leta 1935, prvo izdatno popravilo so izvedli leta 1946, drugo 1991, tretje, zelooo potrebno, pa je potekalo od avgusta 2019 do zadnjih dni preteklega leta. Zdaj je most spet odprt in ves imeniten v (delno) novi preobleki.
Citiram: »Most je dolg 98,5 metrov in širok pet metrov. Mogočna lesena predalčna konstrukcija leži na dveh betonskih stebrih skoraj 10 metrov nad reko Savo. Most ima streho, ki ščiti leseno konstrukcijo pred vremenskimi vplivi (taka streha je za lesene mostove prej izjema kot pravilo). Most je v redni uporabi, čezenj pa ni možen promet s tovornimi avtomobili. Vozišče je leseno.
Gradnja je trajala približno pol leta, ob začetku jo je zaznamovala hujša delovna nesreča, ko je večstokilogramski tram med montažo zrušil nosilno konstrukcijo in pri tem pod seboj pokopal glavnega tesarskega mojstra Ivana Golobarja. Obnovljen je bil v letih 1946 in 1991. (konec citata – Wikipedija)
Ob mostu lahko levo in desno opazite dve spominski obeležji, oblikovani kot golobnjak. Oni na levi je posvečen tesarju Ivanu Golobarju, ki je izgubil življenje pri gradnji. Obeležje na desni pa opominja na leti obnove.
Kot je že zgoraj omenjeno, takih lesenih mostov s streho je v Sloveniji precej malo. Meni je poznan samo most čez Poljanščico pri Hotavljah in oni v Jevnici. Zato je most spomeniško zaščiten, namenjen pa je izključno lokalnemu prometu.