Partizansko grobišče Vojščica
Širše območje Vojskega ohranja številne pomnike iz časa druge svetovne vojne, ko je bilo tu močno oporišče narodnoosvobodilnega boja. Vojskarji so svojo podporo partizanskemu gibanju drago plačali, saj je bila vas med vojno povečini požgana.
Blizu domačije na Vojščici je spomladi 1945 divjala zadnja in najhujša sovražnikova ofenziva proti enotam 9. korpusa, v kateri je padlo veliko partizanov.
Po osvoboditvi so na Vojščici uredili grobišče, kjer je pokopanih 305 borcev. V tem grobišču so pokopali tudi borce in borke, ki so padli na drugih koncih planote.
Pokopališče je obdano z nizkim zidom in ima nagrobne kamne v obliki svinčenk. Na svinčenkah so imena pokopanih in število neznanih borcev. Pred pokopališčem je kamnit obelisk z vklesanim posvetilom.
Avtorji grobišča so arhitekti Edvard Ravnikar, Savin Sever, Milko Kožar.
Zadnja nemška ofenziva
Ker je marca 1945 vladalo zatišje na italijanski fronti in prepričanje, da bo kmalu prišlo do zavezniškega izkrcanja v Tržaškem zalivu in Istri, so nemške enote sprožile ofenzivo proti italijanskim partizanskim enotam v severni Italiji in proti 9. korpusu na Gorenjskem in Primorju. Načrtovali so uničenje ali pa vsaj oslabitev in izrinjenje narodnoosvobodilne vojske visoko v gore stran od komunikacij, po katerih naj bi se enote umikale z Balkana. Dodatno so nemške enote dobile navodilo za splošne aretacije in plenjenje. Precej hiš so med akcijami požgali skupaj z ženskami in otroki v njih vred.
Zaradi obsežnosti so ofenzivo razdelila na dva dela. Prvi del ofenzive, imenovan »Fruhlingsanfang« (začetek pomladi) naj bi očistil Gorenjsko. V Primorju je potekal del, imenovan »Winterende«(konec zime). V njem je sodelovalo ~ 23.000 nemških vojakov, domobrancev, četnikov, nedićevcev, kozakov ter ruskih, grških in ukrajinskih kvizlingov.
Partizanske enote na tem delu so skupaj z dvema italijanskima brigadama štele ~ 3.000 borcev in še skoraj enkrat toliko neborcev (kulturniki, zaledne enote, ustanove,...), raztresene pa so bile od Šentviške, Vojskarske pa do Banjske planote. Glavnina se je zadrževala v Trnovskem gozdu. Nemškim enotam je z izjemno hitrim premikom uspelo partizane stisniti v obroč, ki so ga počasi ožali okoli Vojskarke planote. Najhujši boji so se bili okoli Cola in Sinjega vrha, potekali pa so od 20. marca do 4. aprila. Tam so si napadi in protinapadi na pravi frontni črti sledili eden za drugim. Partizanske sile so se zaradi neugodnega razmerja sil in oborožitve zatekale k nočnemu bojevanju, da bi pridobile čez dan izgubljene položaje in na ta način nevtralizirale premoč nemških sil, zato so boji potekali 24 ur na dan. Partizani so na območju Trnovskega gozda, Predmeje in Vojskega vztrajali kljub hudemu pomanjkanju hrane, opreme in streliva, ker se v bistvu niso imeli kam umakniti, saj je bilo povsod okoli polno nasprotnikovega vojaštva. Šele takrat, ko je bil obroč okoli 9. korpusa tako stisnjen, da je bil premer obrambe le še približno 6 km in so nemške enote zapustile Banjško in Šentviško planoto, so dobile partizanske enote priložnost, da se prebijejo iz smrtonosnega obroča in hkrati tudi ohranijo ugodno pozicijo za načrtovano ofenzivo na Trst in Gorico. Razdelili so se v tri skupine. Dve sta se uspeli izmuzniti skoraj brez boja. Prav tista na Vojskem pa je zaradi tega, ker so nemške enote uspele dešifrirati sporočilo o smeri preboja, šele po hudih izgubah v manjših skupinah in že skoraj brez streliva prebila obroč.
V dneh, ko je nemška ofenziva pojenjala, so partizani že začeli s protinapadi na nemške enote, ki so se po ofenzivi vračale v svoje garnizije.
Takoj po koncu ofenzive pa so, čeprav oslabljene zaradi izgub, zasedle načrtovane izhodiščne položaje za prodor proti Trstu in Gorici.
V drugem delu ofenzive jim je na pomoč priskočilo tudi zavezniško letalstvo, ki je uničevalo nemške postojanke in bombardiralo nemške kolone. Odmetavalo je tudi hrano in obutev, kar je partizanom pomagalo, da so vzdržali. So jim pa zato odvrgli zelo malo streliva za angleško orožje, s katerim je bilo oboroženo veliko borcev, zato ga je le-tem kritično primanjkovalo. Tudi zavezniki so namreč kalkulirali, kako konec vojne pričakati v najboljšem položaju za zasedbo Trsta.
Vir: Sušnik, Rok. Zadnja nemška ofenziva na Slovenskem spomladi 1945. Diplomsko delo.
Vojsko, najvišje ležeča vas na Primorskem
Vojskarska planota se razteza na 40 km2 na nadmorski višini med 1000m in 1170m med Trnovskim gozdom ter Cerkljanskim in Rovtarskim hribovjem. Edino naselje je Vojsko, po planoti pa so razpršene še osamljene kmetije.
Do Vojskega vodi iz Idrije 13 km dolga, mestoma zelo ozka, strma asfaltna cesta (mimo Antonijevega rova, nato sledite smerokazom). Priporočajo izogibanje uram, ko na tej relaciji vozi lokalni avtobus Idrija - Vojsko.
Drugi dostop je možen iz Spodnje Idrije mimo Srednje Kanomlje in nato pri ribogojnici levo na 11 km dolgo, ozko makadamsko cesto. Ostali dostopi so še iz tolminske smeri iz Trebuše ter iz Predmeje preko Trnovskega gozda.
Priporočamo, da pustite avto na Vojskem in po planoti odpešačite ali odkolesarite, saj zaradi redke poseljenosti po cestah skoraj ni prometa.
Opozorilo: nekateri mobilni operaterji (npr. A1) imajo na planoti zelo slabo pokritost signala, zato se že doma pripravite za offline geolov.
