Ob dvorcu se je v 2. polovici 19. stoletja postopoma razvil tudi park. Kmalu po l. 1870 so lastniki na okoliške travnike zasadili prva drevesa.
Proti koncu stoletja so nekdanje zelenjavne vrtove ob dvorcu in kapeli po načrtu dunajskega vrtnega arhitekta Swenssona spremenili v okrasna vrtova s striženimi tisami in pušpanovimi živicami ter povezovalnimi stopnišči. Večji, južni vrt ob dvorcu ima v sredini še vodni okrasni bazen in paviljon na zaključku visoke zidne škarpe. Romantično podobo so dopolnjevale ozelenjena fasada, cvetoče grmovnice in bele vrtne klopi.
Bližnja naravna in oblikovana pobočja so ob sprehajalnih stezah imela razporejena raznovrstna parkovna drevesa, sajena posamič in v skupinah. Prvotni park se je proti severu zaključil z drevesno razgledno skupino. Od tod se nadaljuje valovita travna planjava, okvirjena z gozdom. Tu je med obema vojnama bil dosajen razsežen drevesni park, o katerem danes ni več sledu.
Člani rodbine Pongratz, pa tudi njihov naslednik med obema vojnama, grof von Reihofen, so bili znani kot ljubitelji in zbiralci parkovne drevnine in zato se je v parku kljub vihram časa ohranilo lepo število dreves. Privlačijo nas s svojo premišljeno prostorsko razporeditvijo, slikovito obliko debel in krošenj, nenavadnimi listi, cvetovi, obarvanim listjem in lepimi jesenskimi barvami, iglavci pa tudi z raznolikimi storži. Danes obstaja v parku preko trideset različnih vrst in sort drevnine.