12. OFENZIVA SOŠKE FRONTE
V drugi polovici leta 1917 je položaj na avtrijski strani soške fronte postal izredno kritičen. Italijani so z 11 ofenzivami izredno izčrpali avstrijske branilce, prav tako pa so se poleg izgub ljudi in materiala porajale težave v sami Avstro-Ogrski monarhiji – ljudje so bili namreč po treh letih naveličani bojevanja, primanjkovalo jim je hrane in nekateri deli monarhije so se želeli odcepiti. Cesar Karel I., naslednik Franca Jožefa, se je odločil, da bo za pomoč zaprosil Nemce, le-ti pa so vedeli, da je položaj Avstro-Ogrske kritičen – če bi prišlo do preboja na soški fronti, bi se avstrijska vojska sesula, s čimer bi bila ogrožena tudi Nemčija. Nemci so pomoč odobrili in po razmisleku so se odločili, da bo ofenziva potekala v Soški dolini, natančneje med Bovcem in Tolminom. Ofenzivo so poimenovali Zvestoba v orožju (Waffentreue).
Načrt napada je bil izdelan 12. septembra 1917, izvedla pa naj bi ga 14. nemška armada, v kateri je bilo 8 avstro-ogrskih in sedem nemških divizij. Štab armade je imel sedež v Kranju, poveljnik armade pa je bil general Otto von Below, avstrijskemu delu pa je poveljeval general Alfred Krauss.
Priprave na ofenzivo so bile temeljite. Za prevoz čet in materiala so potrebovali okoli 2 400 vlakov. Nič ni bilo prepuščeno naključju. Skupna moč celotne armade je štela 123 bataljonov z okoli 100 000 vojaki, 1 740 topovi, 420 minometi in 10 letalskimi eskadrijami. Največji problem je predstavljalo razmeščanje težkih topov in granat po hribih, premike je pa oviralo tudi slabo vreme zaradi katerega je mnogo vojakov zbolelo, še preden je šlo na fronto.
24. oktobra zjutraj je v hribih močno snežilo, v dolinah pa deževalo. Natanko ob 2:00 se je med Rombonom in Seli pri Volčah začelo topniško obstreljevanje, ki je bilo v pripravi z ostalimi topniškimi pripravami v prvi svetovni vojni relativno kratko. Topovi so najprej začeli streljati s plinskimi granatami. Topničarji so imeli navodila, da morajo v dveh urah in pol porabiti celotno količino plinskih granat, najprej tiste označene z modrim križem, nato pa še tiste, ki imajo zeleni križ. Granate s kloroarzinom so označevali z modrim križem, z zelenim pa so bile označene granate s fosgenom. Z uporabo obeh plinov so dosegli dvojni učinek — zaradi vdihavanja kloroarzina je vojak začel kihati in se dušiti in si z obraza strgal plinsko masko, takrat pa je vdihnil smrtno nevaren plin fosgen. Na začetku obstreljevanja so Italijani prižgali žaromete, italijansko topništvo pa začne obstreljevati avstrijske položaje, vendar je topništvo zaradi posledic plina in pretrganih telefonskih povezav kmalu prenehalo z obstreljevanjem.
Med 4:30 in 6:30 je v hribih in dolinah zavladalo začasno zatišje. Ob pol sedmih zjutraj se je začelo korekcijsko streljanje, točno ob sedmih pa rušilno obstreljevanje, v katerem so sodelovali topovi najtežjega kalibra. Cilj tega obstreljevanja so bili predvsem italijanski prvi položaji. V zadnjih petnajstih minutah med 7:30 in 7:45 je obstreljevanje doseglo vrhunec, ko so streljali vsi topovi in minometi z največjo hitrostjo. Izstreljenih je bilo okoli 200.000 granat in min, nato je obstreljevanje počasi ponehalo in se preselilo v zaledje, kar je pomenilo, da je čas za napad pehote. Do konca dneva je bila italijanska fronta med Bovcem in Tolmina prebita. Italijanski vojaki pa so se začeli panično umikati, pridružilo pa sem jim je še na tisoče civilistov. Zaradi poraza je morala Italija začasno izstopiti iz vojne, da bi se obranila napadalcev, pa je morala za pomoč zaprositi zaveznike. Fronta se je z njihovo pomočjo ustalila šele na reki Piavi.