Nekoč smo hodili na izlete, pa v gore in na morje. Otroci so hodili v šole in starši v službe. Maske smo si lahko ogledovali na Ptuju, v Cerknem ali pa v Benetkah. Na pošto ali v banko se v njih nisi smel prikazati niti za pusta. Hodili smo zgoraj brez, fantje zato, da smo razkazovali svoje mišice, dekleta pa kaj drugega. S prijatelji smo hodili na pivo ali na kavo in policijsko uro so nam določali starši in kasneje žene. Ob potoku smo pripravili piknik in bili pametnejši od vseh študiranih glav na tem svetu.
Danes pa smo veseli, če gremo lahko v sosednjo vas. Pa še to sami. »Zgoraj brez« je le še spomin – mišice so bolj ohlapne, gravitacija je naredila svoje. Tudi obraze imamo zakrite. Prijatelja skoraj ne spoznamo več, z masko na obrazu in žalostnimi očmi gledamo v tla in se niti ne opazimo.
Zakladek je bil postavljen v času COVIDa.
Vendar so tudi maske padle, spet gremo hodimo brez njih. Spet od daleč vidimo nasmejanega prijatelja, ki z žarečimi očmi prihaja nasproti. In spet smo ob pivu najboljši selektorji…
S seboj imejte pisalo.