Grad Rogatec je sodil med poglavitne krške fevde v Savinjski narki. Posest se kot Rohas omenja že 1130, ko jo je kralj Lothar III v Würtzburgu potdil krški škofiji kot eno tistih posesti, ki so jih njegovi predniki podelili Waltunu, Svetopolku , grofici Immi ter grofu Viljemu in njegovemu istoimenskemu sinu; te je pozneje Viljemova žena Hema Breže-Selška , ko je ostala brez dedičev prepustila krški cerkvi. V citirani listini se omenjata le gradova Trušnjah, rogaški grad pa se izrečno omenja šele v listini iz 1192 kot Purch ze Rohaez. Dokument izpričuje , da je imel Rogatec od krškega škofa dotlej v fevdu štajerski vojvoda Otokar VI., ko pa je ta umrl , so postali krški fevdniki gospodje iz Konjic. Iz rodu Konjiških ozvirata Berthold in Štefan - Pertholdus et Stephanus de Rohas , ki nastopata kot priči v neki listini iz 1197 in ki sta si po svojem novem gradu privzela tudi ime. Rod Rpgaških je obdržal grad v svoji posesti do konva 13. stoletja. Njegov poslednji lastnik je bil Henrij Rogaški, sledili pa so mu sorodni Liechtensteinerji, ti pa so 1301 prodali utrdbo svobodnemu Ulriku Žovneškemu za 700 mark srebra. Rogatec je bil tedaj središče velike fevdalne posesti, rogaški vitezi pa so nastopali kot posestniki gradov Štatenberk in Forthenek. Za domačo zgodovino je pomembna Zofija rogaška, ki je 1237 ustanovila ženski dominikanski samostan v Studenicah in postala njegova prva priorica.
Ime rogaškega gradu je ostalo zapisano celo v viteški epiki visokega srednjega veka. Wolfram von Eschebach ga je v svojem Patsivalu iz ok. 1204 dvakrat omenja - nazadnje takole: "Iz Celja sem prijezdil v Rogatec. Tu sem se tri ponedeljke veliko bojeval..."
1304 so krški škofje podelili grad in posest Žovneškim formalno v zajem. Ko so Celjani izumrli, jo je prevzel deželni knez in jo pričel oddajati v upravljane svojim oskrbnikom. Potlej o nekdanjem pomenu gradu ni več sledu. V oskrbo ga prevzamejo krški škofje , kot oskrbnika pa nastopata 1475 Viljem Rogaški in nato 1486-1503 Hans Rogaški (Rohitscher). V tem času , 1487 , se je na gradu mudil oglejski vizitator, katerega tajnil Santonino ga je v svojem popotnem dnevniku takole opisal: " na bližnjem griču se vzdiguje nad krajem istoimenski grad, ki ima dvoje med seboj povezanih obzidij. Obstaja tudi še tretje, niže ležeče obzidje, od katerega držita dva zidova do mesta, ki leži ob vznožju griča. Tako je mogoče na obe strani , z gradu v mesto in obratno, pošiljati branilce in če je potrebno, menjaje sprejemati begunce. Omenjenu Huni so tudi poskušali grad zavzeti, vendar so si zaman prizadevali...". Hans Rogaški, ki je imel grad od kraja v oskrbi, ga je kasneje dobil v zakup, po njem pa ga je v zakupno posest podedoval njegov svak Ahac Lindeški. Lindeškemu je sledila njegova hči Kristina, soproga Krištofa Schrotta mlajšega, ki ga je dala 1542 ocenit vrednost posestva, njej pa Ahacova vnukinja Zofija, soproga Ruperta Welzerja iz Spiegelfelda. Za časa njenega zakupništva je grad 1574 pogorel. O požaru je omenjenih več poročil, ki pripovedujejo, da je grad po krivdi oskrbnika Žige Hueberja pričel goreti pri kuhinjskem dimniku , nakar se je požar razširil na strehe. V dveh urah je pogorelo vse razen vinske kleti in dveh pritličnih izb, nachdem es alles ain znichtigts von holtzwerch gebeu gewest - zakaj vse skupaj je bila malovredna lesena stavba. Hueberju je pri tem pogorelo vse njegovo premoženje , uradni cenilci graške dvorne komore, mojstri Andrej Maderno in Boštjan Duras iz Ptuja ter Ivan Khora iz Varaždina pa so 13. decembra ocenili škodo na 2280 fl. Zofija Welzer se je kmalu lotila obnovitvenih del, da bi sebi in otrokoma priskrbela stanovanje, pa tudi zato, ker je grad ležal ob meji in so se podložniki ob sovražni stiski vanj zatekli. Če so s 600 fl., ki jih je bil 1530nakazal cesar Ferdinand za izboljšanje gradu, komaj tu in tam kaj pokrpali, so stavbo zdaj v dobršni neri na novo pozidali. Grad je bil v Zofijini posesti še 1586, 1593 in 1607 pa nastopa kot lastmik Ehrenreich Welzer. Poznejši lastniki gradu so bili 1681 Seifried knaz pl. Eggenberški, 1730 Marija Šarlota kneginja Eggenberška , nato Eleonora in Marija Terezija grofica pl. Leslie, roj. pl. Eggenberg, 1770 Anton grof pl. Leslie, 30. avg. 1803 Anton grof Lamberg in Anton grof Attems, po 11. aprilu 1805 samo še rodovina Attems.
Attemsi so grad opustili in prepustili uničenju. Na litografiji iz Stare Kaiserjeve suite je že brez strehe, v šestdesetih letih prejšnega stoletja je ostalo še nekaj zidovja. Danes so vidni le neznatni ostanki.
Nekdanjo podobo gradu si lahko približno rekonstruiramo s pomočjo načrta iz 1574, Santoninovega opisa gradu in starih upodobitev. Grajsko jedro, ki je nastalo že v romanski dobi, je imelo pravokotno obodno zasnovo. Stanovanjski prostori so bili v njegovem zahodnem delu, v vzhodnem pa se je razprostiralo notranje dvorišče s prostori za služinčad. Še ohranjeni, a znotraj zazidani romanski okenci v južni smeri sta morda so m orda sodili k prvotni kapeli. Zasnovo so pozneje razširili in večkrat prezidali. Že v gotski dobi so severozahodi del gradu okrepili s stolpom, ki je v vogalu delno še ohranjen do višine dveh nadstropij. Odlikujejo ga šivani vogali iz peščenjaka. Na južni stranije bil urejen dostop v notranji delgradu, zavarovan z dvema stolpoma in cvingerjem. Na vzhodni strani je bil grad utrjen z globokim jarkom, na zahodni pa z nekoliko pobočje hriba pomaknjenim izpostavkjenim stolpom, čigar temelji so še ohranjeni, a precej zasuti. Santonino poroča o dveh medsebojno povezanih obzidjih, ki so varovala grad ter o tretjem, ki je povezovalo utrdbo z naseljem. Na Vischerjevem bakrorezu teh obzidij ni več, izpostavljeni stolp pa povezujejo z osrednim grajskim kompleksom samo še palisade.
Povzeto iz knjige Ivana Stoparja: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, med Kozjanskin in porečjem Save.
ff