Pozabljena Mystery Cache

Ta zakladek je posvečen vsem knjižnim moljem.

Pozabljena in zapuščena

  Februar je bil še mrzel, nato se je začel sneg taliti in otroci so prinašali v šolo učiteljicam zvončke za osmi marec. Med njimi je bil tudi devetletni Hojnikov Mihec. Njegov brat Ludvik je končaval gimnazijo. V šoli so se že pripravljali na maturo. Z Emilom sta bila sošolca. Nista bila več odličnjaka, a prebijala sta se skozi gimnazijska leta s srednjim uspehom.
  Emil je imel velikega psa bokserja. Vsako jutro pred šolo ga je peljal ven, da se je malo sprehodil in opravil svojo biološko potrebo. Običajno ga je vodil na parkirišče, ker je tam bilo stranišče za pse. Tokrat pa je pes silil proti njihovi nekdanji Krtini. V staro podrtijo niso več zahajali in tudi zdaj je fant vlekel psa stran. Ta pa je sunkovito potegnil, da je Emilu izpulil povodec iz rok in se je zakadil proti odprtini, kjer so bila včasih vrata v krojaški salon. Seveda je fant tekel za njim. 
  »Bobi! Bobi!« ga je klical.
  Prvič po tisti nesreči je bil spet v stari podrtiji. Pes je rinil dalje in vedno bolj ogabno je smrdelo. Prebil se je za psom do kuhinje. Tam se je žival ustavila. Tedaj pa … 
  Emil si je z roko zakril oči. Potem jo je počasi odstranil in spet se mu je prikazala grozljiva slika. Bobi je ovohaval mrliča, ki je že razpadal. Njegov obraz je bil kosmat in napihnjen. Iz nosa mu je prilezla muha in polno muh se mu je drenjalo na enem očesu, namesto drugega je bila črna votlina. Dolgi štrenasti lasje so bili kot žarki nalepljeni po tleh okrog glave. Usta je imel na široko odprta in iz zgornje čeljusti mu je gledal edini zob, rumeno sive barve. Pokrit je bil z njegovo odejo, ki jo je nekoč prinesel tja za Krte. Pod njo se je dalo slutiti skrčeno telo. 
  Emilu se je dvignilo in bruhnil je po tleh. Zbral je vso svojo moč, da je pograbil pasji povodec in psa odvlekel ven skozi vrata, kjer so včasih hodili v Krtino. Take groze pa še ne! Pred očmi se mu je ves čas prikazoval iznakažen obraz umrlega. Na cesti je spet bruhnil. 
  Ves tresoč in bled je Bobija pripeljal domov v stanovanje. Stopil je v kopalnico in si najprej z milom dobro umil roke, vodo je zajel v usta in grgral. V ogledalu je zagledal svoj prestrašeni bledi obraz. 
  Vrgel se je na kavč, a ko je zaprl oči, je spet videl tistega groznega mrliča. Počasi, počasi se mu je vračala prisebnost. Poiskal je svoj prenosni telefon in poklical številko 113.
   »Prosim?« se je oglasil na drugi strani moški glas.
  Emil je še ves zmeden poročal:
  »V napol podrti hišici na Ruški številka 4, je mrlič. Videl sem ga.«
  »Prosim vaše podatke.«
  »Emil Zajc, dijak Druge gimnazije. Stanujem na Ruški 7.«
  »Prosim, povejte, kaj ste opazili, kje in kdaj.«
  »Danes je bilo, malo prej. Pes mi je ušel v podrtijo in šel sem za njim. Res ne bi šel tja, ker sem nekoč obljubil, a me je naš Bobi tja spravil. Klical sem ga, on pa je silil naprej in ko sem za njim prišel do kuhinje, sem tam zagledal mrliča. Zelo je smrdelo in polno muh je tam, da mi je postalo slabo. Mrtvec mora biti že dolgo tam.«
  »Hvala. Ali nas boste tam počakali?«
  »Ne, moram v šolo.«
  »Potem pa bi vas prosil za vašo telefonsko številko.«
  »031 525 863.«
  »Hvala. Če bo potrebno, vas bomo kontaktirali.«