Med vračanjem proti domu zaslišim za sabo šum, ki mi ni znan. Sicer to ni nič posebnega, a sem obstal ravnokar v gozdu. Sam. Polnoč je. V trenutku mi misli zbežijo, uho se napne do skrajnosti, leva roka odreveni, moje tretje oko pa se razširi v temi. Vsi čuti so usmerjeni v točko, od koder slišim šum. Srhljiv šepet nenadoma napolni zrak in iz teme prihaja proti meni. Srce začne divje razbijati, temna energija pa strmo naraščati.
Medtem ko ob drevesu zagledam par zelenih oči, se telo poda v beg. Sapa me komaj sproti dohajala. Če me kdo vidi, bo mislil, da vidim samega Luciferja. Naenkrat pa me nekaj zgrabi za ramo, tla izginejo in z vso težo priletim na tla. Enkratna in nepredstavljiva bolečina naseli telo, na ramenu pa tri krvave črte. Razbito telo si želi le eno - izginiti čim prej iz tega zakletega gozda.
Okrvavljen vstanem in z nadčloveško hitrostjo zbežim iz njega. Ves čas pa za seboj slišim glas, ki me vabi kot Povodni mož Urško v temne globine, kamor še ni stopila človeška noga. Noge postajajo čedalje težje, srce divja v norem plesu, znoj v litrih teče iz por ... Privid? Zemlja se mi odmika. Tečem.
Ravno v tistem trenutku odprem oči in se zavem, da so to le sanje. Nobenih oči, nobenega glasu več. Ničesar. Zunaj se smeje sonce, ptice se lovijo v nežni sapi in rože dišijo kot najlepši spomini. V daljavi metulji plešejo svoj divji ples, kaplja rose pa počasi zdrsne z lista in napoji suho zemljo pod sabo.
Strmim skozi okno in opazujem življenje. Vstanem, se končno zberem od groznih sanj, stopim v kopalnico, se očedim, oblečem, pogledam v ogledalo ... Zmrazi me. Krvave črte. Sanje? Resničnost? Srhljiv občutek mi naježi kožo, saj se mi za sekundo zazdi, da me nekdo opazuje - tiste zelene ... Očitno imam dobro domišljijo. V istem trenutku, ko odprem vodo, se zgodi, kar sem že vnaprej slutil. Vode ni od nikoder, iz pipe pa le tih šepet, ki me vabi ... Vabi me v mokro globočino, kjer ni sonca, ni zraka, ni svobode - je le voda, mračna, mrzla in neprijazna. Posrka me vase. Izginem. Svetlobe ni več, tudi zraka ne. Dušim se. Na pomoč! ...
Edino ožgan list papirja leži na tleh. To je vse, kar je ostalo za mano. Na njem je skrivnostna pisava, ki je nihče ne zna razvozlati. Na pomoč! Rešite me! Nočem biti v večnem prekletstvu! Pomagajte ... Šum, ki ni šum, mi para ušesa, svetloba, ki beži iz oči, hitro izginja. Čuti so otopeli, ni več ptic, ni več rož, ni več svobode. Le list s prekleto pisavo, ki je moje edino upanje, da me nekdo reši ... Vam bo uspelo, da me najdete?
S sabo imejte pisalo.
Zelo znana pisava v novi preobleki.