Odprem oči, se pretegnem, sonce prijazno steguje roke proti meni. Vstanem, stopim na balkon in se zavedam, da živim. Mora, ki ni mora, ampak je grozna resničnost, je končana. Rešen sem. List, ki je ostal za mano, je le še kup pepela, ki je skril sporočilo iz prejšnjih življenj. Vse, kar me spominja na grozo, so tri globoke brazde na moji rami. Opominjajo me, da je potrebno biti previden. Glasu, ki te vabi v nedrje zemlje, nikoli ne smeš verjeti. Obljube so dane, a resničnost je kruta.
T
Oblečem se in prekrijem rano, ki me vleče v preteklost. Pred mano leži list papirja. Bel je. Nepopisan. Obračam ga v rokah. Kot da mi želi nekaj sporočiti. A kaj? Odložim ga. Za trenutek se mi zazdi, da me nekaj drži. Zmrazi me. Koža se naježi, kot da me nekaj z ledeno sapo poboža. Spet ta občutek, ki mi je znan že iz gozda. Čakam samo še na glas, ki tako predirljivo odzvanja v glavi.
O
Zavem se, da nisem sam. Vedno me spremljajo tiste zelene oči. Ne spustijo me iz vidnega polja. Karkoli naredim, kamor koli grem, mi sledijo. Počasi se navajam na njihovo bližino. Postajajo mi domače, nič več strašne. Kot znanec, ki ti želi nekaj povedati, a ne more.
L
Glasno jih vprašam, kaj želijo. Kako jim lahko pomagam. Seveda ni odgovora. Vse to je le v moji domišljiji. Zasmejem se in si rečem, da sem tepec, ker se pogovarjam sam s sabo. Včasih se mi zdi, da haluciniram, da se privid pojavi in izgine, da se z mano igrajo moji možgani.
K
Zleknem se na kavč, zaprem oči, takrat pa se ponovno začne. Spet tisti glas. Spet me vabi. Miren, a hkrati pošastno zlovešč. Želim vstati, a me kavč ujame v svoje nedrje. Kapljico po kapljico polzim v nekakšen lijak, ki vodi v tisto temno globočino, ki mi je prekleto dobro znana. Zakaj? Zakaj ravno jaz?
I
V tistem trenutku me koščena roka zagrabi za ramo. Zvijem so od bolečine, ko mi zarije kremplje vanjo. ,,O, bog,˝ dahnem, ,,pomagaj mi.˝ V tistem trenutku me kremplji spustijo, roka pa me potegne v hladno in mokro temo. ,,Pa ne že spet!˝ mi začne odzvanjati alarm v glavi.
E
Naenkrat me obda popolna tišina. Slišim samo oddaljen zvok šuma vode. Pred mano se pojavi bel list, ki izvabi iz mene nerazumljive simbole. Čeprav jih sam pišem, jih ne razumem. Vem le, da so le-ti pot do moje rešitve. Spet. Pomoč, brez katere ne bom rešen, ni v mojem dosegu. Lahko le upam, da me najdete, da mi podate roko, da me rešite - spet. Ko jih napišem, v rokah držim nekaj neznanega. A to neznano je očitno rešitev, zato se oklepam lista z obema rokama. Film se mi počasi začne vrteti v glavi in počasi prepoznavam znake. V tistem trenutku pa se pred mano pojavi obris nečesa, ki me spremlja, mi je sovražno. Slišim samo: ,,Napisano ti nič ne pomaga!˝ Iztrga mi list iz roke in ga vrže v reko. Edino upanje je, da ga kdo najde, da ugotovi, kaj piše ... Da mi poda roko in potegne iz te neprijetne globine. Še zadnjič - upam.
N
A moram vas opozoriti. List je nevaren. Ne poslušajte ga, kaj govori. Glas te hitro uroči in te potegne k meni v temo. Zato previdno. Zelo previdno, ko ga najdete.
N 46 0.xxx E 15 17.yyy. S sabo imejte pisalo.
cirth