Če hočemo kaj videti, se moramo vzpeti višje. Pa naj gre za to, kar vidijo naše oči ali tisto, kar želimo videti nekje v sebi. Morebiti je prav to razlog, da smo ljudje vedno hodili v gore. Včasih kot (krivo)lovci, nabiralci, pastirji, zalezovalci vsega koristnega v tem vsaj na prvi pogled nekoristnem svetu. Nato zato, da smo tam zgoraj iskali in morebiti celo našli same sebe. Da smo se ozrli globoko navzdol, pogledali vase. In konec koncev. Saj hribolazenje res presega zgolj preprosto rekreacijo, malo miganja in nič več. Kot se je včasih reklo ... zahteva celega človeka. Saj gremo res v hribe lahko predvsem ... z glavo. Čeprav hribi tako veliko dajejo, lahko hitro tudi veliko vzamejo. Zatorej vedno premišljeno, varno, z mislijo, da nismo odgovorni le sebi, temveč tudi drugim. In potem naj le velja tisti ... pa srečno!
Srednji vrh je v prvi vrsti skorajda izgubljen vršiček med samimi znanimi velikani. Na eni strani je Begunjščica, na drugi Vrtača, na tretji Stol. Pa vendarle ob svojih na prvi pogled skromnih 1796 (višinskih) metrih nudi ne le odličen razgled na že omenjene okoliške dvatisočake. Predvsem omogoča tudi pogled navzdol, na Bled, njegovo jezero, vso okolico te "podobe raja". Torej za vzpon le izberimo lep dan, saj bo vrh takrat zasijal v svoji največji lepoti in nam dal največ. Izhodišče za vzpon je sedlo Šija, do katerega pridemo lahko iz več smeri. Od Tinčkove koče ali Ljubelja preko Zelenice, se usmerimo proti Koči pri izviru Završnice in nadaljujemo v smeri Stola in Vrtače do omenjenega sedla. Skupaj do vrha računajmo od dve uri do dve uri in pol zmerne hoje. Vse omenjene poti so markirane. In še skromni namig. Prav blizu zaklada brez težav ugledamo (pozor, zavarovane!) planike.
