Grad Raka je dvorec v naselju Raka v občini Krško, v Sloveniji, ki velja za enega najstarejših srednjeveških gradov v Sloveniji. Žal pa se ni ohranil v celoti. Danes na njegovem mestu stoji veliko enonadstropno poslopje z lepimi dvoriščnimi arkadami. Prvotni grad je bil verjetno zgrajen v drugi polovici 12. stoletja, zgradili pa so ga grofi z Bogna, dediči po rodu grofice Heme Breško-Seliške. Rako so kasneje dobili v posest njihovi sorodniki, grofje Andeški, za njimi pa Spanheimi. Leta 1249 se je prvič omenjal plemič z Rake (Weriand). Bil je potomec bogenskih ministerialov, ki jih Andeški in Spanheimi niso zamenjali. Spanheimsko gospostvo je bilo trdno vse do smrti vojvode Filipa leta 1279, zatem pa je grad ostal dedičem koroških vojvod, tirolskim grofom. Nekdanji bogenski rod se je obdržal na Raki do izumrtja konec 15. stoletja. V 14. stoletju je bil dokaj številčen, vsi Rakarji pa so si bili v sorodu, na kar opozarjajo podobni grbi (razcepljen ščit, desno škarnica, leva polovica črna in rombasta). Škarnice so bile element, ki se je pojavljal tudi pri drugih bogenskih ministerialih. To krepi domnevo o kontinuiteti rodu iz obdobja Bogenskih.
Sredi 15. stoletja sta grajski kompleks sestavljala grad in opuščeni stolp, opasana s slabim obzidjem. Zadnjega iz rodu raških gospodov so leta 1471 ujeli Turki ob vdoru na Rako in ga odvedli s seboj. Kdo se je potem polastil gradu, ni znano.
Leta 1515 so ga uporni kmetje izropali in požgali. O tem kmečkem puntu pa je v Slavi vojvodine Kranjske pisal tudi Valvasor, ki je med drugim omenil tudi razdejanje in požig gradu na Raki. Grajske ljudi so po požigu vpregli v plug ter jih potem zaprli v podzemeljsko jamo v gozdu Lašče v Peklu. Od tam so jih rešili graščaki iz brestaniškega gradu, po obvestilu krajanke iz vasi Ardro, ki je poslala jezdeca s sporočilom.
Po še živem ljudskem izročilu je grofica Barbara Bela ukazovala biričem, da so neposlušne tlačane pretepali in jih privezovali na sramotni steber, ki še danes stoji 5 metrov proč od ceste pri odcepu vozne poti v grad. Ker je ista grofica baje iz posebne naklonjenosti do nekega svobodnika iz Ardra osvobodila vse tamkajšnje kmete tlačanstva, so tlačani drugih vasi Ardrijane imenovali Pesjajnarji.
Janez Vajkard Valvozorv knjigi Slava Vojvodine Kranjske v 8. knjigi, str. 697, omenja da je stiški opat henrik (1280-1300) imel za velikega dobrotnika med drugim tudi graščaka iz Rake (Borsium von Arch). V 2. knjigi, str. 176 omenja, da na Dolenjskem stojijo lepo zidani gradovi. naštel jih je 92. Nato našteva vse dolenjske gradov v nemškem in slovenskem jeziku. Pod št. 3: Arch-Raka. Vpopisu kmečkega upora navaja gradove, ki so jih porušili v tem uporu, med drugim tudi grad Raka. V 12. knjigi, str. 53 se imenuje v letu 1540 grof Feliks von Arch .Ta je vodil četo vojakov za obrambo Vojvodine milanske zoper Francoze.
Po obdobju kmečkih uporov so grad obnovili in v 17. stoletju je bil v lasti gospodov verniških, kasneje pa rodbine Kajzelj.
Rodbina Werneckh je grad leta 1627 prodala Marku Kheysellu, kije prešel v last njegovega sina Janeza Jurija, potem pa v last njegovega nečaka Karla Singrid Kheysella. Prvotno poslopje je predelal v štiritraktno dvonadstropno stavbo z arkadnim dvoriščem in okroglim stolpom ob vhodu v stavbo. Leta 1720 je baron Karel Siegfrid Kheysell v gradu uredil kapelo ter pod gradom, dogradil grajska gospodarska poslopja uredil tople grede in ribnik, v katerem so gojili rake, dokler jih ni uničila kuga.
Lastniki gradu so se večkrat menjavali. Omeniti je potrebno 1725 ignac Jurij pl .Edling, 1730 Ferdinand Ernest baron Mordax, 1745 njegov sin Ferdinand in njegova soproga Ivana Kristina, rojena Jurič, drugič poročena s F. A baronom Hallerjem von Hallersteinom, 1755 dsoprog Ivane Kristine Franc Adam baron Haller von Hallerstein, 1764 njuni mladoletni otroci, 1784 najstarejši sin Franca Adama Franc Karl baron Haller von Hallerstein, ki postane po poravnavi s sestrami edini lastnik gospostva. Grad je v času rodbine Hallerjem von Hallersteini, postal eden najlepših in najbogatejših na podeželju Kranjske. Med letoma 1784 in 1825 je s svojo navzočnostjo Franc Karl baron Haller von Hallerstein rešil stari grad pred propadanjem in mu dal povsem novo in polepšano obliko.
Leta 1800 je povečal Rako s tem, da je dokupil delno prodano posestvo Studenice, leta 1811 pa Dolenje Radulje.
Naslednji znani lastnik gradu je bil Feliks plemeniti Lenck, ki je bil lastnik poslopja proti koncu 19. stoletja ter si kupil plemiški naslov. Po poroki z bogato Američanko okrog leta 1880 je dal Lenck v kraju postaviti žago ,ki je rezala les velikega gozda na Kripsarju ter zasaditi vinograde v kraju senice, saj je grajske vinograde takrat uničila trtna uš. Svoje posestvo je imel tudi v Gradcu in pri Škocjanu. Kasneje je dal v grad napeljati tudi vodovod iz bližnjega studenca Polterja.
Leta 1904 je od Lencka grad kupil davčni blagajnik Josip Lavrenčič iz Ljubljane in lesni trgovec Franc Šerko iz Cerknice. Kasneje je grad kupil vinski trgovec Bon iz Krškega, grajska gospodarska poslopja pa novembra 1917 tedanji raški župan Franc Bajc.
Vinski trgovec Bon je grad odprodal, saj ni videl perspektive v saditvi trt in prodaje na tem koncu. V grajskih gospodarskih poslopjih so Bajčevi uredili vinske kleti in prostore za predelavo grozdja. Zadnji lastnik pred 2. svetovno vojno pa je bil od leta 1927 občinski tajnik Drnovšek. Omeniti je potrebno tudi grajsko kopališče, sedaj imenovano "Brigitino kopališče" na južni strani gradu v obsegu 30m2, ki se je polnilo iz bližnjega potoka.
Med drugo svetovno vojno je bila v gradu postojanka nemške vojske oziroma carinski urad "Grenz-zollamt" nemško-italijanska meja je tekla nedaleč stran pri kraju Zameško. Domačini so bili med okupacijo izseljeni v Nemčijo oziroma taborišča, v kraju Raka pa so naselili Kočevarji. Po vojni ni bil preveč razdejan ali opustošen zaradi bojev na tem območju. Gradu Nemci niso uporabljali za skladiščenje municije, temveč so jo hranili v drugi hiši v Raki, ki so jo leta 1945 razstrelili, da ne bi prišla v roke partizanom. 9. maja 1945 se je nemška postojanka po napadu partizanov predala in oddala orožje. V gradu je ohranjena slika kuharja in nemškega vojaka.
24.aprila 1948 so se v gradu naselile iz svojih dosedanjih postojank pregnane sestre usmiljenke, Hčere krščanske ljubezni iz svojih zavodov in samostanov največ iz Marijinega doma v Ljubljani. V gradu so imele svoj dom onemoglih sester. Elektriko je grad dobil leta 1949, vodovod pa šele leta 1960. Leta 1998 so sestre usmiljenke zapustile grad, ki je prišel v last Občine Krško. Leta 2014 je občina grad prodala na javni dražbi zasebnemu lastniku.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
EN
Raka Castle (German: Arch) was documented as early as 1161 and explicitly mentioned as Castrum Arch in 1279. Built no later than the second half of the 12th century by the Counts of Bogen, it was inherited by the Counts of Andechs and then passed into the possession of the Dukes of Spanheim. The castle was sold by a relative of the Archer knights to Baron Georg von Scheyer.
The Archer knights oversaw Raka Castle from 1248 until the end of their line at the close of the 15th century. In 1501, a relative of theirs, Leonhard Herič from Kompolje in Blagovica, sold the castle to Baron Georg von Scheyer from Soteska. The castle was later burned in 1515 during a peasant revolt.[1] In 1525, the castle and its estate were given in fief to Baron Johann Balthasar von Werneck by Archduke Karl. In the early 17th century, it was jointly owned by Baron Johann Ruess von Ruessenstein.
Later on, Baron Franz Karl Haller von Hallerstein preserved the old castle from dilapidation.
Through the 17th century, Raka Castle was owned by the Werneck barons and eventually sold to the Kajzelj family, who arranged greenhouse plots and a pond with crab breeding facilities below the castle. The old castle was preserved from its dilapidated state by Baron Franz Karl Haller von Hallerstein, who owned it from 1784 to 1825. He gave it a completely different and refined look, including new landscaped formal gardens and several purpose-built outbuildings. He further enlarged the Raka estate through purchases from the partial sale of the Studenice estate in 1800 and Dolenje Radulje in 1811.
Towards the end of the 19th century, the castle was owned by the nobleman Felix Lenck. After his marriage to a high-profile American woman, Lenck built a sawmill in the vicinity, planted vineyards, and had a piped water supply installed in the castle from nearby Polter Spring.
The castle was used as a military outpost during World War II. Between 1952 and 1961, Raka served as a municipal seat. In 1948, after expulsion from their convent, the Daughters of Charity moved into the castle, where they remained until 1998.
In 2007, the castle was declared a monument of special architectural or historic interest by the Municipality of Krško in order to protect the integrity of its landscape, architectural, artistic and historical value, strengthen its cultural testimony, present its cultural value in situ and in the media, and promote educational and scientific research work.