Najin prvi zakladek sva malo testno postavila pri pokopališču Srebrniče.
Samo pokopališče mi je bilo zanimivo odkar sem se priselila v Novo mesto. Ni namreč tradicionalno pokopališče, kakršnih smo vajeni. Mene bolj spominja na park. Znan je pa tudi po svoji arhitekturi.
Prostor pokopališča v gozdu opredeljujeta dva objekta, manjša stavba s cvetličarno, servisnimi prostori in pisarnami ob glavnem vhodu ter osrednji poslovilni objekt z vežicami v osi obredne poti. Kompozicija poslovilne dvorane je tripartitna: v osi sprevodne poti je pokrit portik, od koder je vstop v dvorano, ki se preko panoramskih zasteklitev odpira v naravno okolje. Linearno nanizane vežice ločujejo ozelenjeni atriji, ki predstavljajo edini stik z zunanjim svetom. Lesen zaslon, ki je tudi na fasadi servisnega objekta, razmejuje prostor osrednje pokopališke aleje od intimnejšega gaja pred vežicami. Tanka, prosojna linija je v prostoru prisotna predvsem s svojo senco. Zaključi se s cevnimi zvonovi.
Nekajkrat sem bila na lokaciji in gps signal res skače in se ne umiri vedno na istih koordinatah. Zato za lažjo najdbo dodajam fotografijo, ki nakazuje smer lokacije. Z namigom mislim, da ne sme biti pretežko.
Za najdbo zaklada vam ni treba na samo pokopališče. Je dostopen z zunanje strani ograje.
You don’t have to go to the cemetery to find the cache. It is accessible from the outside of the fence.