Gorica, kjer se nahaja cerkev Marije Pomočnice, leži na 250 metrov visoki terasi, ki se dviguje nad Črmošnjiško dolino. Mogočen zvonik relativno mlade cerkve, pokrit s preprosto štirikapno pločevinasto streho, in okrogla cerkvena stavba nakazujeta razkošno baročno zasnovo cerkve. V zasnovi spominja na Novo Štifto pri Ribnici, saj je osmerokotna stavba z bifornimi okni, ob prezbiteriju pa ima prizidan visok, daleč viden zvonik.
Janez Vajkard Valvasor je cerkev opisal z besedami: “Cerkev Marije Pomočnice je še ena nova, šele pred sedmimi ali osmimi leti zgrajena cerkev.” Letnica izgradnje naj bi torej po Valvasorju bila 1680. Zvonik je bil verjetno prizidan pozneje, saj nosi letnico 1710. V istem stoletju so tudi prezidali prezbiterij, v 18. stoletju pa so naredili še novo vhodno lopo. Zakaj je tu nastala božja pot, ni znano, saj se je po odhodu Kočevarjev o tem ohranilo le malo zapisov. Nekateri menijo, da je pred današnjo baročno zgradbo na istem mestu nahajala že manjša gotska cerkev, kar je verjetno, saj so se Kočevarji v teh krajih naselili med prvimi, že pred več kot 600 leti. O veljavi cerkve danes najbolj zgovorno pripoveduje njena lepa oprema.
Cerkev ima tri oltarje, od katerih sta še posebej zanimiva glavni in stranski, ki sta dragoceni baročni deli. Po mnenju strokovnjakov naj bi nastala ob koncu 17. ali v začetku 18. stoletja. V glavnem oltarju kraljuje kip Marije Pomočnice. Marija, upodobljena v naravni velikosti, sedi na prestolu in v naročju drži božje Dete. Jezus z eno roko boža Marijo, z drugo pa blagoslavlja častilce. Marijo in Jezusa obdaja šest angelov, ki igrajo na različna glasbila. Po zapisu izpred vojne je bilo nekoč okrog trona kar dvanajst angelov z glasbili, ki pa jih danes ni več. Tudi stranski oltar Svete Trojice je delo istega rezbarja in prav tako bogat v okrasju.