Javorniško jezero
(Lake Javornik)
Javorniško jezero. Vir slike: https://mojajezera.si/
Javorniško jezero se nahaja v neposredni bližini doma Trilobit. Temu predelu Javorniškega Rovta domačini pravijo tudi »pri rezervarju«. Jezero leži za umetno zajezitvijo potoka Javornik in je široko okoli 50 metrov, dolgo približno 150 metrov in v večjem delu globoko 3 metre. Jezero se polni preko obsežnih zajetij, vodnih drč in cevovodov iz izvirov Mali Javornik, Veliki Javornik in iz potoka Jezernica. Jezero je kristalno bistre barve in ima nizko temperaturo. Poleti ima temperaturo med osem in dvanajst stopinj Celzija, zato se v njem kopajo le najbolj pogumni. Jezero gosti številne vodne rastline, race in ribe. Največ živalskih vrst je v razgibani plitvini ob vstopu vodne drče na severovzhodnem delu jezera. Od rib sta prisotni postrv in šarenka. Dno Javorniškega jezera je bolj poraščeno v mirnem zahodnem predelu. Tukaj so velike postrvi ob zapornici ob najbolj globokem predelu jezera. Postrvi niso ravno živahne, kar je verjetno posledica nizke temperature vode. Ob nakupu ribiške karte je možno muharjenje z umetno muho.
Prvotno leseno zajetje potoka Javornik je bilo narejeno leta 1901 za pogon sodobne valjarne železa v Slovenskem Javorniku. Leta 1930 so zajetje zabetonirali. Leta 1908 so ob jezeru zgradili hidroelektrarno Javorniški Rovt za pogon črpalk, ki so iz nižje ležečih izvirov vračale vodo v jezero. Hidroelektrarna s svojim sistemom zajetij, cevovodov in starostjo predstavlja edinstven tehniški spomenik in je ena najstarejših hidroelektrarn pri nas. Ob jezeru je bila postavljena karavla Karavanških kurirjev JLA. Leta 1993 so opuščeni objekt preuredili v dom Centra šolskih in obšolskih dejavnosti. Dom Trilobit je dobil ime po okamninah izumrle živalske vrste, trokrparja, ki je tukaj prebival pred okoli 290 milijoni let v plitvem morju. Štiri vrste trilobitov, od nekaj tisoč najdenih na svetu, se nahajajo kot fosilni ostanki samo na tem področju. Dom Trilobit je priljubljena točka šol v naravi. Ob domu se nahaja umetna plezalna stena, možno je tudi čolnarjenje. V bližini jezera se nahaja čudovit potok Javornik, ki se po edinstveni drči vije v gozdu kot dolgo belo pero. Tu je tudi izhodišče za osemkilometrsko Naravoslovno in rudarsko učno pot, na kateri lahko udeleženci spoznavajo značilne kamenine območja med Golico in Stolom, si ogledajo rudišče manganove rude, rudnik železove rude, floro in favno na visokogorskem pašniku Seče. V lepem vremenu lahko srečamo veliko pohodnikov, saj je tu izhodišče za številne zanimive planinske poti.
Pri Rezervarju
(zapis po pripovedovanju Bogomire Noč, mame Sonje Noč)
"Na vzhodnem delu Javorniškega Rovta, pod Srednjico in Medjim dolom, leži umetno jezero, v katerega se stekata Veliki in Mali Javornik, ki izvirata v vznožju Medjega dola. Poleg jeza je majhna hidroelektrarna, ki je bila zgrajena leta 1908 za pridobivanjeenergije za poganjanje črpalk. Poleg centrale, kakor smo ji rekli in ji pravimo še danes, sta bili dve leseni hiši, namenjeni uslužbencem, ki sta bili v lasti železarne. Centrala je dajala službo in s tem kruh domačinom. V njej so delali Valentin (Tinej) Noč; Simon Smolej, Šroncev; Anton Krmelj, Janez Smolej, Kajžnikov; Anton Nadižar, Vrvačev. Po Valentinovi upokojitvi se je na njegovo mesto zaposlil sin Ivan in v tej službi ostal do svoje smrti. Po upokojitvi starejših delavcev so tu službovali še Miroslav (Fric) Šmit, Mokernov; Alojz Noč, Nočev; Jože (Pepi) Noč, Skednačev in kasneje Janko (Ivan) Noč mlajši. Centrala je bila za vaščane pomembna, saj so poleg napeljave električne energije po letu 1939 lahko tudi telefonirali s »fabrškega« telefona. To je bila najhitrejša povezava z dolino, kadar je bilo treba klicati zdravnika, veterinarja ali opraviti kako drugo nujno stvar.
Stavbo, kasnejšo karavlo, so med drugo svetovno vojno zasedli Nemci in v okolici postavili barake, v katerih so stanovali. Stražili so jez, centralo in cevovod, ki je bilspeljan proti Javorniku. Okolica in del cevovoda sta bila obdana s pehotnimi minami in bodečo žico. Nemci so se kljub napadom partizanov umaknili šele ob koncu vojne. Mine so po osvoboditvi odstranjevali nemški ujetniki, domačin Ivan Noč in Zvonko Ravnik z Javornika, stanujoč pri Žvabu. Zvonko je postal žrtev eksplodirane mine. Obrambne bunkerje so po vojni odstranili. Ostal je le eden, ki, malo spremenjen, stoji še danes. Ostali leseni objekti so se podrli. Na vojni čas pa kažejo ostanki bodeče žice, ki se še vedno tu pa tam zapletejo pod nogami.
K Rezervarju sem se primožila leta 1951. Prišla sem od Skednača. Mož Ivan Noč in njegovi starši, oče Valentin Noč, Miševov, in mati Frančiška Zaveljcina, Suharjeva, so stanovali v eni od lesenih hiš poleg centrale, hidroelektrarne. Ko se je v centrali zaposlil moj mož, sva se preselila v sosednjo hiško, kjer sva si ustvarila družino s tremi otroki. Življenje pri Rezervarju je bilo vse prej kot lahko. Imeli smo kakšno kravo, kokoši in včasih prašiča. Čez leto smo nabirali gobe, maline, borovnice, čaje in vse to shranjevali. Ker je bil mož lovec, se je večkrat našel tudi kos divjačine. Ivan je bil »tisoč in en mojster«, saj se je lotil elektrike, vodovoda, izdelkov iz lesa, izumil in naredil pa je še marsikateri strojček kot pripomoček za lažje življenje. Ukvarjal se je tudi s preparatorstvom in fotografiranjem. Za lovske uniforme je izdeloval gamsove in jazbečeve šope (porte), iz roževine pa gumbe. Ob zlomih in izvinih je otrokom kar sam naravnal kosti in jim naredil opornice iz deščic, tako da so šli k zdravniku le na pregled. Lotil se je frizerstva. Prav tako je sam sebi naredil zobe. Bil je ljubiteljski slikar in strasten lovec ter varuh narave. Medji dol z okolico je bil njegov drugi dom. Prav tam se je leta 1969 pri svojih 48 letih na lovu smrtno ponesrečil. Posebno strast je gojil do orožja in tudi do motorjev. Imel je motor znamke BMW s prikolico, ki nam je potem, ko je bila za silo zgrajena cesta, še kako prav prišel za prevoz v dolino in nazaj. Večkrat je raztegnil meh harmonike in na orglice igral domačemu terierju Mišu, ki ga je rad poslušal. Leta 1953 smo vaščani kupili kinoprojektor. V zgornjih prostorih šole je Ivan uredil kabino, kjer je dvakrat tedensko predvajal filme, ki jih je naročal iz Ljubljane. Ob nedeljah jih je z vlakom vračal. Že pred tem je doma pri Rezervarju predvajal neme risane filme, ki so jih hodili gledat otroci iz Rovt. Po njegovi smrti sem se s tremi mladoletnimi otroki in nizko družinsko pokojnino le stežka prebijala. Največ so mi pomagali sosedje graničarji, ki so priskočili na pomoč pri raznih opravilih, zato so bili zame zlati sosedje. Pa mi volje in moči ni zmanjkalo. Prišla je bolezen, tudi to sem premagala. Nabavila sem si koze, s katerimi se ukvarjam že več kot četrt stoletja. Prišli so vnuki in pravnuki, pa večje in manjše spremembe ter novosti, ki jih človek že težko dohaja, a s trudom in z bistrimi mislimi premagujem vse to. Ko zbiram te misli, dopolnjujem deveti križ in še in še bi lahko pripovedovala. Ja, to sem jaz, Rezervarjeva Mira."
Fotografija, nastala okoli leta 1951, prikazuje centralo (hidroelektrarno) s pripadajočima hišama (pri Rezervarju) in je objavljena v knjižici Kako so v Javorniškem Rovtu včasih živeli. Vir: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/sonja-noc-pri-rezervarju/
Uganka / puzzle:
SLO: Štampiljka je del zaklada in NI predmet menjave!
ENG: The stamp is NOT a trade item!