Izgubljene kočevarske vasi (IKV)
"Kjer se danes razraščajo mogočni kočevski gozdovi, je še pred sto leti stalo 176 vasi, v katerih so 600 let živeli kočevski Nemci."
Serija Izgubljene kočevarske vasi je nastala z namenom, da se te dolgo izgubljene in pozabljene vasi znajdejo na geolovskem zemljevidu. Nekatere izmed vasi imajo še danes veliko vidnih ruševin, druge so postale del novih delujočih vasi, od nekaterih pa ni ostalo več nič. Prav pri vseh pa vas bomo postavili na lokacijo, kjer je nekoč obstajala vas Kočevarjev. Seznam vseh postavljenih zakladov vasi lahko najdete tukaj.
Predlagamo, da se na zakladke serije IKV odpravite primerno obuti (v pohodniških čevljih), v dolgih hlačah in da si zaklade predhodno shranite na napravo. Najboljši čas za obisk serije je v jeseni, pozimi in zgodaj spomladi, ko je zaraščenost manjša. Priporočljive so tudi rokavice. Lokacije so popolnoma zapuščene in nevzdrževane, tako da vas na mnogih pozdravijo koprive ter trnje.
Na kočevskem so med leti 1330 in 1941 živeli Kočevarji - nemško govoreča skupnost, ki je več kot 600 let živela na jezikovnem otoku. Svoj jezik so namreč ohranjali skozi vsa ta leta, čeprav so bili odrezani od svoje domovine. Na to območje so prišli po navodilih grofov Ortenburžanov, ki so želeli tu imeti več kmečkega prebivalstva, saj je bila zemlja pred prihodom Kočevarjev nenaseljena in zato tudi neizkoriščena.
Preživljali so se s kmetovanjem in krošnjarstvom in bili samozadostni.
Skozi svoj čas na tem območju so Kočevarji živeli v 176 vaseh, število prebivalcev pa je doseglo vrh v drugi polovici 19. stoletja, ko jih je bilo 28.000. Že pred drugo svetovno vojno je njihovo število začelo upadati zaradi ekonomskih razmer, ki so mnoge prisilile, da so se izselili. Do leta 1940 je tako njihovo število upadlo na 12.500.
Njihov obstoj na tem območju je doživel abrupten konec med drugo svetovno vojno, ko so italijanske sile sredi aprila 1941 okupirale Kočevsko. Kočevarji so bili izseljeni na Spodnjo Štajersko, kjer jim je bil obljubljen nov dom in zemlja. Da so jim ustvarili bivalni prostor pa so nemške sile iz štajerske izselile tam živeče Slovence. Pred samo preselitvijo so bili tudi rasno pregledani - 5% ljudi je dobilo oceno A in so bili preseljeni v Altreich (Nemčijo), 95% pa oceno ST, naseljeni so bili na Steiermark (Spodnjo Štajersko).
Že pred vojnimi časi je nacistična Nemčija preseljevala nemške narodne skupnosti v Nemčijo, po začetku vojne pa tudi na okupirana območja. To se je torej zgodilo tudi s Kočevarji, ki pa so na Spodnji Štajerski služili kot branik nemškega rajha, saj so bili na prvi bojni črti na jugovzhodni meji. Že kmalu po naselitvi so morali Nemcem pomagati v bojih proti partizanom. Proti koncu vojne, ko je Nemčiji kazalo slabo, so mnogi začeli razmišljati o vrnitvi domov, a jim to ni bilo dovoljeno.
Leta 1942 so Italijani med Roško ofenzivo načrtno požgali izpraznjene vasi, da bi partizanom preprečili bivanje v njih.
Po vojni so preseljene Nemce in tistih nekaj, ki so ostali, jugoslovanske oblasti izgnale. Tisti, ki niso pobegnili, so bili zaprti v taborišča nato pa izgnani v Avstrijo. Brez doma so se tako razkropili po avstrijskih in nemških pokrajinah, mnogi pa so odšli v ZDA.
Vimolj (Srednja vas)
(nemško Wiederzug, kočevarsko Bidǝrtsüg)
Nekdanja kočevarska vas leži severno nad Vrčicami, med hriboma Gaber na južni strani in Markovo glavo na severozahodni strani. Nadmorska višina kraja je 636m, občina kraja je Semič.
Tabla Vimol, v zakladu mi uporabljamo zapis Vimolj, ki je naveden v knjigi Izgubljene kočevske vasi, januar 2023
Ime kraja naj bi pomenilo kraj, kjer zemlja melje, polzi. Prenesen pomen bi bil lahko izpeljan iz ven moli, griček, morda celo vinograd. Slovensko ime je verjetno starejše, ker se je iz urbarja iz leta 603, kraj imenoval Weinoll ob Roschitsch. Obravnavani zaselek je imel obcestno lego. Hiše vzdolžnega tlorisa, prvotno pritlične, so bile obrnjene k poti.
Notranjost cerkve, januar 2023
Število Vimoljčanov je naraščalo do leta 1890, ko jih je bilo 55. Živeli so v osmih hišah. Sledilo je intenzivno preseljevanje, vendar v več valovih. Leta 1910 so popisali 76 ljudi, med njimi 45 žensk. Med obema vojnama se je trend izseljevanja zmanjšal. Leta 1931 je bilo naseljenih sedem hiš z 28 prebivalci. Leta 1941 se je izselilo 24 Nemcev iz šestih hiš. Leta 1942 so Italijani vas in cerkev požgali.
Maja 1945 je bil kraj prazen. Od leta 1953 so kraj imenovali Vimolj pri Črmošnjicah, zaradi boljše prepoznavnosti, saj istoimenski kraj obstaja tudi v kostelski dolini. Le dve leti kasneje so ime Vimolj ukinili in danes prostor vasi spada pod Srednjo vas. Košenice so bile še naprej v uporabi zadrug iz Črnomlja in Blatnika. Leta 1965 so postavili manjšo leseno lovsko kočo, upravlja jo LD Smuk iz Semiča. Nekaj kamnitih zidov je nedaleč od koče. Ob koči so kasneje postavili še nekaj pomožnih objektov in spominski drevored. Stalnih prebivalcev v zaselku ni.
Razvaline Cerkve Sv. Ane
Na severni strani od nekdanje vasi, ob gozdni poti, ki vodi do lovske koče, je ohranjen velik del oboda cerkve iz 18. Stoletja. Morda je stala že prej, vendar jo prvič omenja žiga Petazzi. Ta je popisal celo dve cerkvici, druga naj bi bila posvečena sv. Valentinu, zavetniku proti boleznim. Sredi 19.stoletja so cerkev prenovili in močno povečali. Dozidali so ji trietažni zvonik. Cerkev je imela ladjo pravokotnega tlorisa. Njena višina in nagib sta razpoznavna na ohranjeni vzhodni steni zvonika. Cerkev je po vojni še stala, čeprav so jo leta 1942 Italijani požgali. Ljudje so v stiskah odnašali kamenje in strešno kritino. Nad ruševinami oboda pa sedaj dominira skoraj v celoti ohranjen zvonik. Lovci so leta 1965 preuredili zvonik v udobno lovsko opazovalnico. Večkrat ruševine očistijo podrasti. V prostor cerkve so postavili preprost križ.
Razvaline cerkve, januar 2023
Leta 1985 so na območju opuščene vasi zasadili spominski drevored. Sredi drevoreda je granitna plošča s posvetilom velikemu ljubitelju narave in lova Josipu Brozu Titu. Drevored je takoj za hišo, kjer je več lesenih klopi in miz.
Predlagamo, da se z avtom zapeljete do označenega izvoza in od tam sledite tablam do vasi Vimol. Navigacija vas bo morda peljala po drugi poti, kjer ne boste mogli pristopiti k zakladu zaradi bližnje vasi.
Viri
- Izgubljene kočevske vasi - Mitja Ferenc in Gojko Zupan, 1. del: A-J
- Izgubljene kočevske vasi - Mitja Ferenc in Gojko Zupan, 2. del: K-P
- Izgubljene kočevske vasi - Mitja Ferenc in Gojko Zupan, 3. del: R-Ž
The Lost Gottscheer Villages Series - Series IKV
"Where the mighty forests of Kočevje now grow, 176 villages stood just a hundred years ago, in which the Gottscheer people lived for 600 years."
Lost Gottscheer Villages (Izgubljene kočevarske vasi - abbreviated IKV) is a series of caches
created with the intention of placing the long forgotten Gottscheer settlements back on the
(geocaching) map. Some villages have been completely destroyed, in some ruins and other
remnants still exist, while others have been incorporated into active villages. Each cache in the
series will take you to a location where a Gottscheer village once existed. The list of all currently
placed caches can be found here.
We recommend visiting the caches in hiking boots and long trousers. It's wise to also bring a pair of
gloves. The cache locations are completely abandoned and unattended, thus you'll be greeted by
nettles and thorns often.
Between the years 1330 and 1941 the area around Kočevje was home to the Gottscheers - a
german speaking community that lived isolated for more than 600 years in and enclave, surrounded
by non-german speaking population. They successfully maintained their culture and language
despite being cut off from their homeland. They first settled the area under the instructions of Counts
of Ortenburg. The counts wanted to populate the land which was previously uninhabited and in so
doing make better use of their resources.
The Gottscheers mainly made their living by farming and peddling and were self reliant.
They lived in up to 176 villages and their population peaked at 28.000 in the second half of the
nineteenth century. After that, their numbers started dwindling due to poor economic conditions. By
1940 the population number decreased to 12.500.
Their existence in the Kočevje region came to an abrupt end during WWII, when Italian forces
occupied Kočevje in April of 1941. The Gottscheers were relocated to Lower Styria, where new
homes and land were promised to them. In order to make room for them, German forces forcibly
relocated the Slovenian population living there. Before the Gottscheers were relocated, they were
subjected to racial evaluation - 5% were rated A and were relocated to Altreich (Germany), 95%
were rated ST and relocated to Steiermark (Lower Styria).
Even before the war, Nazi Germany began relocating German communities living outside its borders
back to German territory. The same was true for the Gottscheers, who lived on the southeastern
border and served as a sort of buffer to Germany proper. Soon after inhabiting the region, the
Gottscheers were forced to help German forces fight partisans. Towards the end of the war, when
Germany's prospects were poor, many started thinking about returning home, but were never
allowed to do so. In 1942 during the Rog offensive Italian forces burnt down the empty Gottscheer
villages to prevent the Partisans from using them.
After the war, the few remaining Gottscheers were banished. Those that refused to escape, were
imprisoned in camps and later deported to Austria. Left without a home, they dispersed. Some
moved to Austria and Germany and many moved to the USA.