4. del: Voda do kolen Miro je nadaljeval po dolini in se vseskozi bežno oziral na vse strani v upanju, da ga ni še nihče opazil. Srce mu je razbijalo, za seboj je zaslišal ropot in čudne glasove podobne rjovenju in gruljenju. Na svoji levi strani je zagledal križ, ki so ga domačini že dolgo nazaj postavili v upanju, da preženejo zle pošasti. Svečka, ki naj bi svetila vsem, ki so se zmotili in zavili v to mračno dolino, je že dolgo nazaj ugasnila.
Zvok iz ozadja se je približeval. Miro je vedel, da mora hitro najti skrivališče. Ker tu ni bilo veliko možnih skrivališč, je hipoma skočil v potok in se splazil pod most.
Medtem, ko je čakal, da nevarost mine je opazil zeleno epruvetko. Ugotovil je, da če želi videti kaj je v njej si bo moral zmočiti noge. Ko je uspel priti do epruvetke jo je previdno odprl in pri tem zelo pazil, da mu ne pade iz rok.
Zvoki iz ozadja so bili sedaj že čisto nad njim zato je Miro zadrževal dih, da ne bi pritegnil pozornosti. Počakal je še nekaj trenutkov, preden se je previdno povzpel nazaj na pot. Bil je izčrpan, a hvaležen, da je preživel prvo bližnje srečanje. Vedel je, da mora nadaljevati svojo pot, ne glede na nevarnosti, ki ga čakajo.