Dolina Triglavskih jezer
Dolina Triglavskih jezer je visokogorska alpska pokrajina med Bohinjem in Trento. V dolžini 8,5 km se razteza med Prehodavci na severu (tam njeno dno sega do nadmorske višine 2000 m, okoliški vrhovi pa se pnejo še 500m višje) in Komarčo na jugu (tu se dolinsko dno zniža do okrog 1300 m). Na vzhodni strani jo obroblja dolg gorski greben, ki se vleče od Hribaric prek Vršakov, Zelnaric, Kopice in Tičaric do Rušnate glave. Na zahodni strani oklepa dolino gorski greben z Zadnjo Lopo v bližini Prehodavcev ter Malim Špičjem in Velikim ali Lepim Špičjem, kjer se greben umakne proti zahodu in obroblja planoto Zgornje Komne.

Že v obdobju prvega razcveta planinstva na Slovenskem je dolina veljala za enega najlepših predelov Julijskih Alp. K temu je pripomogla tudi ena najstarejših planinskih postojank v slovenskih gorah, postavljena ob Dvojnem jezeru. Dolino so že leta 1924 zavarovali kot Alpski varstveni park. Glede na namen zavarovanja ta letnica velja kot letnica ustanovitve prvega slovenskega narodnega parka. Ime Triglavski narodni park je bilo prvič uporabljeno leta 1926, čeprav je sam vrh Triglava zavarovano območje parka zaobjelo šele po njegovi razširitvi leta 1981. Dolina je tudi naravna vrednota državnega pomena.

Triglavska jezera
V močno zakraseli dolini srečamo vse visokogorske kraške oblike. Med najobsežnejše tovrstne pojave spadajo gole stopničaste plošče, imenovane lašti. Trije med njimi imajo status naravne vrednote. Njihova razbrazdana površina je posledica kemičnega delovanja vode na apnenec. Nastajajo žlebiči in več metrov globoke škraplje, vrtače, kotliči, kraške mize, brezna – teh je v Dolini vsaj 150 – in drugi pojavi, ki so zaradi obilice padavin ter odsotnosti prsti in rastlinja zelo dobro vidni.

Seveda pa je dolina najbolj znana po jezerih, katerih nastanek so na sicer kraškem površju omogočili slabše prepustni jurski apnenci z vložki laporja. Največkrat se omenja sedem jezer, pripravno število iz ljudskega izročila, čeprav je vodnih teles nekaj več. Stalnih vodotokov v dolini ni, čeprav se ponekod pojavljajo razmeroma izdatni kraški izviri; najbolj znan je Močivec, ki je zajet za potrebe vodne oskrbe planinske postojanke. Najbolj severno leži Jezero pod Vršacem, katerega vode odtekajo v dolino Soče in v Jadransko morje. Vode iz ostalih jezer se stekajo v Savo Bohinjko in naprej proti Črnemu morju. Najvišje ležeče od »Sedmerih« je Rjavo jezero, sledi mu Zeleno jezero. V osrednjem delu doline sta Jezero v Ledvicah in Dvojno jezero. Nad Komarčo je Črno jezero. Poleg naštetih sedmih jezer sta v dolini še dve večji, bolj ali manj stalni vodni telesi Mlaka v Laštah in Jezero pod Vršaki, nekaj pa je tudi manjših in nestalnih. Med posameznimi jezeri je dokazana neposredna podzemna povezava, spet druga so zunaj glavnega toka podzemne vode. Jezera predstavljajo samosvoje življenjsko okolje okrog 380 vrstam in podvrstam alg, višjim vodnim rastlinam, vodnim bolham, ceponožcem, alpskemu pupku (Triturus alpestris) ter drugim rastlinam in živalim.

Jezero v Ledvicah (4)
Največje jezero v Dolini Triglavskih jezer leži na nadmorski višini 1830 m, na območju, imenovanem v Ledvicah. Dolgo je 320 m, široko 120 m in globoko 15 m. Kljub ledvičasti obliki naj bi se imenovalo po slikoviti skalni škrapljasti grbini na severozahodni strani jezera, imenovani Ledvica. Na nasprotni, vzhodni strani, kjer poteka transverzalna planinska pot, se pod Zelnarico proti jezeru spuščajo obsežna melišča, ki jezero postopoma zasipavajo. V meliščih so dobro vidne hudourniške struge, po katerih občasno teče voda v jezero. Južni del brega je peščen in kaže na ustaljenost vodne gladine. Tu sega rastlinstvo do brega. Okoli jezera rastejo posamezni macesni, ki mestoma sestavljajo manjše sestoje. Stalnega površinskega pritoka jezero nima, pač pa ima zelo močan podvodni dotok na severni strani. Občasen površinski dotok je še s pobočij na zahodni strani jezera. Odtok je ob nizkem vodostaju skozi grušč na južni strani jezera. Nekaj metrov višje je tudi z gruščem in vejevjem povsem zasut ponor. Skozenj odteka voda le ob izjemno visokih vodah.


Pristop:
- V dolino sta dve glavni smeri pristopa: iz bohinjske smeri in iz Trente. Če svojo pot pričnemo v Bohinju, imamo na voljo tri dostope in sicer čez Komarčo, Komno in s planine Blato. Iz Trente pa se lahko podamo skozi dolino Zadnjica ali čez planino Trebiščina.
- Ne glede na to, kateri dostop izberemo, nas čakajo vzponi, sestopi in razdalja, ki jo je skoraj najbolje opraviti v dveh dneh, da imamo dovolj časa za spoznavanje tega pravljičnega gorskega sveta. Vsekakor je jezera možno obiskati v enem dnevu, a pri tem računajte na to, da boste na nogah od zgodnjega jutra do poznega popoldneva.
Opozorilo:
- V zakladu poiščite in si zapišite številko, s pomočjo katere boste lahko izračunali koordinate BONUS zaklada.
- Hvaležni bomo, če boste oba vsebnika tesno zaprli, ju položili na prvotno mesto ter poskrbeli za ustrezno kamuflažo.
Viri:
- Zorn, M., A. Smrekar, P. Skoberne, A. Šmuc, A. Brancelj, I. Dakskobler, A. Poljanec, B. Peršolja, B. Erhartič, M. Ferk, M. Hrvat Komac, D. Ribeiro (2015). Dolina Triglavskih jezer. Ljubljana: Geografija Slovenije 32.
- Erhartič, B. 2010: Dolina Triglavskih jezer. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/26-dolina-triglavskih-jezer.
- Erhartič, B. 2010: Jezero v Ledvicah. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/18-jezero-v-ledvicah.
- Dolina Triglavskih jezer - ujeto v objektiv, https://falajfl.si/kraji-turizem-potovanje/dolina-triglavskih-jezer-ujeto-v-objektiv.