Sv. Ana Traditional Cache

Sv. Ana stoji na hribu na nadmorski višini 484 metrov in se strmo vzpenja nad vasema Jezero in Podpeč, ter položnejše iz vasi Preserje, od koder je tudi najlažji dostop. Cerkev je ena od šestih podružnic župnije Preserje. Z jezerske strani krasi njeno vznožje majhno kraško jezero, s podpeške pa reka Ljubljanica, ki je z vrha Sv. Ane vidna kot črta ločnica med Podpečjo in Notranjimi Goricami. Od tu je čudovit razgled na Ljubljansko barje, v jasnem vremenu pa je mogoč tudi pogled na mogočne vrhove Julijcev in Kamniško-Savinjskih Alp ter na Zasavsko hribovje. Na južni strani jo varuje Krim (1107 m), na zahodni strani pa Polhograjsko hribovje. Zaradi vsega naštetega je Turistično društvo Jezero tukaj postavilo razgledno ploščo, ki je koristen orentacijski pripomoček za domačine in druge obiskovalce.

Cerkev Sv. Ane je v zgodovini doživela kar nekaj sprememb, tako gradbenih kot lastniških. Imela je tudi svojega cerkovnika, ki je imel domačijo ob cerkvi na griču. Kdaj in kako je bila cerkev zgrajena ni znano. Zgrajena je bila v gotskem stilu (začetek obdobja okoli l. 1150 v Franciji, glavna značilnost pa je bila stremljenje kvišku) in nato popravljena v baročnem slogu.

Kronološki pregled:

• V 15. stoletju so bile naslikane freske, ki so jih našli pod ometom na severni steni.
• Leta 1631 je cerkev obiskal škof Scalichi. V njegovih zapisih zasledimo, da je stavba sicer nova, ampak ne ustreza predpisom. V resnici je bila takrat povečana in prezidana.
• Janez Vajkard Valvasor omenja v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske, da so Sv. Ana, Sv. Lovrencij na Jezeru in Sv. Tomaž apostol na Planinici, 3 od 24 podružnic župnije Ig. 
• Leta 1792 so vse tri omenjene cerkve pripojene župniji Peserje. Obseg te župnije se je zmanjšal, ker sta Rakitna in Borovnica, ki sta bili prej v oskrbi preserskih duhovnikov, dobili svojega duhovnika. Krajani omenjenih zaselkov so tudi prej hodili k maši in krščevali svoje otroke običajno v Preserju ker jim je bilo bližje kot Ig. Do sprememb je prišlo po odredbi cesarja Jožefa II., da nobena vas ne sme biti oddaljena od župnijske cerkve več kot uro hoda.
• Leta 1864 je bila kupljena nova stolpna ura z mehanizmom za bitje.
• Leta 1868 so krajani vasi Jezero poskrbeli, da je bila pri cerkvi postavljena cisterna za vodo (prej so jo hodili iskat v Podpeč). Stroški so bili plačani iz cerkvene blagajne.
• Leta 1882 je bila zgrajena večja cerkovnikova domačija kot je bila prej. Stroški so bili pokriti s privarčevanim denarjem. Zadnji cerkovnik pri Sv. Ani je bil Trobevšek, ki je prišel za zeta z Rožnika nad Ljubljano, saj je imel prejšni samo hčere. Hišna številka cerkovnikovega domovanja je bila Jezero 24. Cerkovnik je sebe in družino v glavnem preživljal sam, saj je imel obdelan cel grič. Bil je tudi čevljar, sam sebe pa je imenoval "flik šuštar", ker je samo popravljal stare "škarpe", novih pa ni izdeloval. Popravljati je znal tudi ure ter puliti boleče zobe. Poleg tega mu je sedem Jezercev enkrat na leto dalo biro kot dar za zvonenje. Drugih sedem prebivalcev Jezera je dajalo bero cerkovniku Sv. Lovrenca, le-ta pa se je pritoževal, da dobi cerkovnik Sv. Ane več, ker zanj skrbijo bogatejše hiše. Bera za cerkovnika je bila skromnejša kot bera za župnika in kaplana. Vsebovala je 1 mernik (cca. 12 l) kakršnega koli žita. Za praznik Vseh svetih je dobil tudi "prešico" kot dar za zvonenje pred hudo uro. Zvonil je tudi zjutraj, k dnevu in tako ljudjem naznanjal, da je treba vstati.
• Leta 1883 je bila cerkev obnovljena v baročnem slogu.
• Leta 1891 je bil na zvoniku nameščen strelovod.
• Leta 1892 je na Velikonočno nedeljo župnik blagoslovil novo bandero.
• Leta 1900 je bila prepleskana cerkev in zvonik. Delo opravil domači zidar Kogovšek. Kupljen tudi novi mašni plašč in blazine za oltar.
• Leta 1920 popravljena je bila streha na cerkvi in stavbi, kjer je prebival cervenik.
• Leta 1935 je bil Narodni galeriji v Ljubljani je bil prodan kip  Sv. Ane, ki je stal nad vhodnimi vrati.
• Leta 1938, 3. avgusta je zaradi udarca strele umrl zadnji cerkovnik pri Sv. Ani, že omenjeni Trobevšek. Imel je pet otrok, med njimi tri sinove, od njih sta Nace in Ivan nadeljevala očetovo delo do l. 1942.
• Leta 1942 so cerkev  zasedli italjanski vojaki, ki so kipe in obleko zmetali na podstrešje, ostalo opremo zažgali, iz cerkve pa naredili bunker. Posekali so tudi velik del cerkvenega gozda. Cerkvenikovo domačijo so porušili, zato se je vdova Trobešek z otroki preselila na Planjavo pod Sv. Ano. Tako je za vedno odšel cerkovnik, vojaki pa so v cerkvi ostali do razpada Italije leta 1943. Istega leta so se ob cerkvi začele zbirati partizanske patrulje, zato so jo iz Blatne Brezovice začeli obstreljevati Nemci. Z granatami  so poškodovali  streho in prebili  obok , tako , da je začelo zamakati. Vse do današnjih dni se je ohranilo kar nekaj stvari, med njimi bandera, slika Sv. Ane, ki jo je naslikal Fayanz leta 1776, dva plašča, kelih in nekaj svečnikov. Uro v cerkvenem zvoniku so uničili Italjani, cisterno za vodo pa so po vojni poškodovali pastirji.
• Leta 1948 podržavijo cerkveno zemljišče in stavbišče, kjer je stala cerkev, tako da do nadaljnega ni bilo nikakršne možnosti za popravilo cerkve.
• Leta 1966 so prebivalci Preserja s pristankom ključarjev prenesli zvonove k Sv. Jožefu, saj še ni kazalo, da bi cerkev lahko obnovili.
• Leta 1968 so prebivalci Podpeči začeli z obnovo cerkve Sv. Ane. Zbrali so se delavci iz cele župnije in 2. 11. 1968 je bila pod vodstvom lesarja Jožeta Mačka streha pokrita. Dela so nato nadeljevali leta 1969. Prva sveta maša v obnovljeni cerkvi je bila po 28 letih 3. avgusta 1969, daroval pa jo je gospod Alojzij Kočar. Dober mesec kasneje, 7. septembra, pa je nadškof Pogačnik blagoslovil glavni oltar. Tudi zvonovi so se s Sv. Jožefa vrnili nazaj na Sv. Ano. Za obnovo cerkve so imeli največ zaslug Zdešarjevi iz Podpeči, zlasti oče Janez, pa tudi ključarja Ivan Zdešar in Jože Kraljič.
• Leta 1992 so bili kupljeni trije železni zvonovi. Blagoslovil jih je domači župnik gospod Perčič. Soseski Jezero in Podpeč sta zanje darovali 2000 DIN, za razliko (stroški so bili namreč 11.076,93 DIN) je bil prodan les iz cerkvenega gozda.

To je bil del zgodovine, ki je pustil pečat ne samo na objektih, ampak tudi na ljudjeh. Razdelil jih je v več taborov, sedaj pa smo na potezi mi, da zgradimo porušene mostove, da se povežemo med seboj, da gremo iz malodušja današnjega časa z optimizmom naprej in se ne oziramo nazaj. Bog je samo eden za vse, življenje pa prekratko, da bi ga zapravljali za stvari, ki nas ločujejo. Gojimo tisto kar nas druži!