Božjepotna cerkev Žalostne Matere božje v preserski župniji je le nekaj kilometrov oddaljena od Ljubljane. Stoji na 418 m visokem osamelcu, ki obvladuje barjansko ravnino.
Bila je priljubljena destinacija romarjev iz južnega in zahodnega dela ljubljanske kotline. Nastanek cerkve ima zanimivo zgodovino. Ko so v začetku 18. stoletja v kraju slabi letini sledile lakota in bolezni, so se ljudje zatekli po tolažbo k Mariji in njej v čast hoteli sezidati cerkev. Vendar kartuzijani iz bližnjega samostana v Bistri, ki so bili tukajšnji upravitelji, gradnji niso bili naklonjeni in so odrekli finančno pomoč. Zato pa je priskočil na pomoč zelo ugleden zdravnik Franc Kovač -Faber, po rodu iz Preserja, ki je zdravil celo cesarja Karla VI. Z gradnjo so začeli pod vikarjem Francem Rustjo leta 1725 in jo že čez dve leti dokončali. Gre za vzdolžno (nepravilno orientirano) stavbo križnega tlorisa z zvonikom pred fasado in romarskimi arkadnimi lopami ob njej, ki jo obdaja pravokotno obzidje s kapelicami križevega pota. Notranjščino členijo pilastri in venčni zidec. Ladja, pokrita z banjastim obokom s sosvodnicami, se odpira v enako visoki plitvi bočni kapeli in kvadraten prezbiterij, obokan s križno kupolo; desno od prezbiterija je še ena kapelica z baročnim kipom Žalostne Matere božje.
Oprema cerkve je v glavnem baročna, pri čemer se tako glavni kot stranska oltarja pripisujejo ljubljanskemu kiparju Mihaelo Löhru. V glavnem oltarju je kip Žalostne Marije, Jezusovo truplo (ki je običajno v njenem naročju) leži v niši pod oltarno mizo (menzo). Marijin kip je po baročni navadi oblečen. Gre za tip Marije zavetnice s pajčolanom, ob njej opazimo tudi tradicionalna angelčka, ki ji ga pomagata razgrinjati. Pod oltarjem ob slavoločni steni leži v stekleni krsti mumificirano truplo mučenca sv. Jukunda, ki je bilo preneseno v cerkev leta 1740 z namenom, da še bolj pripomore k slovesu te božje poti. Zanimiva sta svečnika v prezbiteriju, ki ju držita velika orlovska kremplja. Njuna nenavadna oblika je povezana s pripovedjo o moškem, ki je s Krima proti domu peljal voz drv ter klical na pomoč hudiča, ki pa je v zameno zahteval njegovo dušo. Nesrečnik je šele doma spoznal svojo napako. V upanju na odrešitev je poromal na Žalostno goro. Ko je prišel pred cerkvena vrata, sta se z obeh strani prikazala dva strašna kremplja in se preteče stegovala po njem. Končno mu je le uspelo priti v notranjščino in se spovedati, v zahvalo pa je cerkvi podaril ta dva svečnika. Sliki Sv. Janez Nepomuk in angel varuh ter Sv. Bruno in Frančišek Ksaver v stranskih oltarjih sta delo baročnega slikarja Valentina Metzingerja. Na prižnici (iz okoli sredine 18. stoletja) je upodobljen cikel svetopisemske prilike o sejalcu. Prve orgle so leta 1845 naredili bratje Mazi iz Borovnice, a je od njih ostala le omara. Bili so samouki in takrat edini orglarski mojstri na Notranjskem (kasneje, v 20. stoletju, jih je predeloval mojster Jenko). Slavolok in pilastre v prezbiteriju je leta 1868 ornamentalno in v duhu nazarenskega slikarstva poslikal Janez Wolf. Obok prezbiterija je poslikal njegov učenec Janez Šubic, ki se je na prizoru Marijine smrti podpisal in freske datiral 1871.
Vir: DEDI