Izgubljene kočevarske vasi (IKV)
"Kjer se danes razraščajo mogočni kočevski gozdovi, je še pred sto leti stalo 176 vasi, v katerih so 600 let živeli kočevski Nemci."
Serija Izgubljene kočevarske vasi je nastala z namenom, da se te dolgo izgubljene in pozabljene vasi znajdejo na geolovskem zemljevidu. Nekatere izmed vasi imajo še danes veliko vidnih ruševin, druge so postale del novih delujočih vasi, od nekaterih pa ni ostalo več nič. Prav pri vseh pa vas bomo postavili na lokacijo, kjer je nekoč obstajala vas Kočevarjev. Seznam vseh postavljenih zakladov vasi lahko najdete tukaj.
Predlagamo, da se na zakladke serije IKV odpravite primerno obuti (v pohodniških čevljih), v dolgih hlačah in da si zaklade predhodno shranite na napravo. Najboljši čas za obisk serije je v jeseni, pozimi in zgodaj spomladi, ko je zaraščenost manjša. Priporočljive so tudi rokavice. Lokacije so popolnoma zapuščene in nevzdrževane, tako da vas na mnogih pozdravijo koprive ter trnje.
Na kočevskem so med leti 1330 in 1941 živeli Kočevarji - nemško govoreča skupnost, ki je več kot 600 let živela na jezikovnem otoku. Svoj jezik so namreč ohranjali skozi vsa ta leta, čeprav so bili odrezani od svoje domovine. Na to območje so prišli po navodilih grofov Ortenburžanov, ki so želeli tu imeti več kmečkega prebivalstva, saj je bila zemlja pred prihodom Kočevarjev nenaseljena in zato tudi neizkoriščena.
Preživljali so se s kmetovanjem in krošnjarstvom in bili samozadostni.
Skozi svoj čas na tem območju so Kočevarji živeli v 176 vaseh, število prebivalcev pa je doseglo vrh v drugi polovici 19. stoletja, ko jih je bilo 28.000. Že pred drugo svetovno vojno je njihovo število začelo upadati zaradi ekonomskih razmer, ki so mnoge prisilile, da so se izselili. Do leta 1940 je tako njihovo število upadlo na 12.500.
Njihov obstoj na tem območju je doživel abrupten konec med drugo svetovno vojno, ko so italijanske sile sredi aprila 1941 okupirale Kočevsko. Kočevarji so bili izseljeni na Spodnjo Štajersko, kjer jim je bil obljubljen nov dom in zemlja. Da so jim ustvarili bivalni prostor pa so nemške sile iz štajerske izselile tam živeče Slovence. Pred samo preselitvijo so bili tudi rasno pregledani - 5% ljudi je dobilo oceno A in so bili preseljeni v Altreich (Nemčijo), 95% pa oceno ST, naseljeni so bili na Steiermark (Spodnjo Štajersko).
Že pred vojnimi časi je nacistična Nemčija preseljevala nemške narodne skupnosti v Nemčijo, po začetku vojne pa tudi na okupirana območja. To se je torej zgodilo tudi s Kočevarji, ki pa so na Spodnji Štajerski služili kot branik nemškega rajha, saj so bili na prvi bojni črti na jugovzhodni meji. Že kmalu po naselitvi so morali Nemcem pomagati v bojih proti partizanom. Proti koncu vojne, ko je Nemčiji kazalo slabo, so mnogi začeli razmišljati o vrnitvi domov, a jim to ni bilo dovoljeno.
Leta 1942 so Italijani med Roško ofenzivo načrtno požgali izpraznjene vasi, da bi partizanom preprečili bivanje v njih.
Po vojni so preseljene Nemce in tistih nekaj, ki so ostali, jugoslovanske oblasti izgnale. Tisti, ki niso pobegnili, so bili zaprti v taborišča nato pa izgnani v Avstrijo. Brez doma so se tako razkropili po avstrijskih in nemških pokrajinah, mnogi pa so odšli v ZDA.
Komarna vas
(nemško Muckendorf, kočevarsko Muckndoarf)
Opuščena kočevarska vas je ležala na kratki kraški uravnavi zahodno nad Črmošnjicami, na nadmorski višini 695m.
Sodi v skupino kočevarskih naselij imenovano po živalih. Naselje naj bi obstajalo še pred nemško kolonizacijo v 14. stoletju. Največ je bilo v vasi 123 prebivalcev, ki so živeli v 19-ih hišah. V Črmošnjiški občini je bila Komarna vas najbolj razvita vas z domačo obrtjo, zato je bilo izseljevanje v ZDA komaj zaznavno. To je bila za tiste čase posebnost. V vasi je bilo predvsem značilno izdelovanje suhe robe, izdelke so pretežno prodajali v Karlovac. Dostop do vasi je bil že pred vojno mogoč tudi z avtom. Sedež župnije je bil v Črmošnjicah, v šolo so hodili v 2 km oddaljene Štale.
Ostanki cerkve, april 2019
Vsi prebivalci so se izselili leta 1941. Ob koncu vojne je bilo požganih vseh 17 hiš, naselja kasneje več niso obnavljali.
Med 2. svetovno vojno je v edini ohranjeni hiši delala uprava Slovenske centralne vojno partizanske bolnišnice (SCVPB).
Ruševin hiš je danes v vasi malo. Verjetno so bile uporabljene za gradbeni material pri gradnji cest. Največ je vidnih na severni strani gozdne ceste, od križišča proti Štalam, v dolžini 40m, a so močno zaraščene z grmovjem. Na južni strani je okrogel gozdnati hrib, na katerem so skrite razvaline cerkve sv. Treh kraljev. Cerkev je stala pred letom 1741 in je maja 1942 po nesreči zgorela, preostanek so gasilci leta 1995 zalili z betonom in jo zasilno zaščitili. Podatkov o opremi, ki so jo raznesli po 2. svetovni vojni, še ni bilo mogoče najti. Ohranjeni so del zvonika, obodni zidovi ladje in prezbiterija s polkupolastim obokom nad oltarjem in segmentnim oknom na vzhodni strani.
V vasi je na pročelje hiše št. 1 prizidana siva marmornata plošča, ki spominja na to, da je bil v hiši sedež SCVPB. Na dnu kraške vrtače pa je nekaj 100m jugovzhodno od hiše grobišče s spominskim stebrom, posvečeno vsem umrlim v partizanski bolnišnici Spodnji Hrastnik, ki se je nahajala v bližini Komarne vasi.
Med vožnjo proti parkirišču bodite pozorni na referenčno točko "Lokacija vasi", kjer si lahko ogledate precej vidnih ruševin v danes poseljeni vasi. Zakladek se nahaja na hribu pri razvalinah cerkve sv. Treh kraljev. Dodan je trailhead, ki kaže kdaj je najboljši čas, da sestopite z glavne poti. Zanimivost lokacije je, da na njej najdete dobro ohranjene ruševine cerkve, do katerih ne vodi več nobena pot, zato se morate do njih podati kar po gozdu. Resnično izgubljen kotiček kočevarskih vasi.
Viri
- Izgubljene kočevske vasi - Mitja Ferenc in Gojko Zupan, 1. del: A-J
- Izgubljene kočevske vasi - Mitja Ferenc in Gojko Zupan, 2. del: K-P
- Izgubljene kočevske vasi - Mitja Ferenc in Gojko Zupan, 3. del: R-Ž
The Lost Gottscheer Villages Series - Series IKV
"Where the mighty forests of Kočevje now grow, 176 villages stood just a hundred years ago, in which the Gottscheer people lived for 600 years."
Lost Gottscheer Villages (Izgubljene kočevarske vasi - abbreviated IKV) is a series of caches
created with the intention of placing the long forgotten Gottscheer settlements back on the
(geocaching) map. Some villages have been completely destroyed, in some ruins and other
remnants still exist, while others have been incorporated into active villages. Each cache in the
series will take you to a location where a Gottscheer village once existed. The list of all currently
placed caches can be found here.
We recommend visiting the caches in hiking boots and long trousers and to download the caches to you device beforehand due to bad reception at the locations. The best time to visit the caches from the IKV series is during the winter or fall when there is less vegetation. It's wise to also bring a pair of
gloves. The cache locations are completely abandoned and unattended, thus you'll be greeted by
nettles and thorns often.
Between the years 1330 and 1941 the area around Kočevje was home to the Gottscheers - a
german speaking community that lived isolated for more than 600 years in and enclave, surrounded
by non-german speaking population. They successfully maintained their culture and language
despite being cut off from their homeland. They first settled the area under the instructions of Counts
of Ortenburg. The counts wanted to populate the land which was previously uninhabited and in so
doing make better use of their resources.
The Gottscheers mainly made their living by farming and peddling and were self reliant.
They lived in up to 176 villages and their population peaked at 28.000 in the second half of the
nineteenth century. After that, their numbers started dwindling due to poor economic conditions. By
1940 the population number decreased to 12.500.
Their existence in the Kočevje region came to an abrupt end during WWII, when Italian forces
occupied Kočevje in April of 1941. The Gottscheers were relocated to Lower Styria, where new
homes and land were promised to them. In order to make room for them, German forces forcibly
relocated the Slovenian population living there. Before the Gottscheers were relocated, they were
subjected to racial evaluation - 5% were rated A and were relocated to Altreich (Germany), 95%
were rated ST and relocated to Steiermark (Lower Styria).
Even before the war, Nazi Germany began relocating German communities living outside its borders
back to German territory. The same was true for the Gottscheers, who lived on the southeastern
border and served as a sort of buffer to Germany proper. Soon after inhabiting the region, the
Gottscheers were forced to help German forces fight partisans. Towards the end of the war, when
Germany's prospects were poor, many started thinking about returning home, but were never
allowed to do so. In 1942 during the Rog offensive Italian forces burnt down the empty Gottscheer
villages to prevent the Partisans from using them.
After the war, the few remaining Gottscheers were banished. Those that refused to escape, were
imprisoned in camps and later deported to Austria. Left without a home, they dispersed. Some
moved to Austria and Germany and many moved to the USA.