Tale zakladek je pravzaprav drive in, čeprav s ceste ni zelooo opazen.
Renke so imele včasih svojo železniško postajo. Čisto res – postajno poslopje je nadomeščal kar star železniški vagon. In od tod tudi tiste čudne šale z obilo črnega humorja, češ, nekdo se je ubil, ker je padel iz drugega nadstropja železniške postaje v Renkah. Ko sem se vozila na faks v Ljubljano, oz. bolje, iz Ljubljane domov, mi je vagon nakazoval bližino rodnega mesta. Ogromnokrat se mi je v misli prikradla tista hudomušna: k(K)resnice iz Save v Renke letijo (besedna igra, čeprav malce nerodna – pod »letijo« je mišljena Litija).
Da so prebivalci Renk (pa tudi Tep in Polšnika) od železniške postaje lahko prišli na svoje domove v vasici (v zdajšnjih časih je menda naseljenih le še osem hiš, pa tudi pred več kot četrt stoletja, se mi zdi, ni bila zadeva kaj prida številčnejša), so morali prehoditi ozek most, bolje rečeno brv, ki je visela čez Savo (leto postavitve mostu – 1957). Visi sicer še danes, vendar je prehod preko nje prepovedan, ker ni preveč trdna. Sicer preko mostu vodi tudi Badjurova krožna pot, pomemba za turizem in planince, vendar ne vem, kako planinci rešujejo problem prepovedanega prehoda.
Namreč, leta 1990 je prejšnjo brv odnesla povodenj in tako so ukinili tudi žel. postajo. Tri leta pozneje so brv oz. most obnovili, železniške postaje pa ne. Kresnice so tako zelooo utrujene, saj končne postaje nimajo več. Upam, da ne popadajo v Savo (Sava je sicer najdaljša slovenska reka, je pa tudi naselje med Renkami in Litijo). Brv, dolga 72 metrov, sedaj osamljeno niha nad Savo, pozabljena od vseh. Pa je je škoda, rjavi in propada. Zato sem v spomin nanjo namestila zakladek.
Če se malo ozrete po okolici, boste opazili dva vagončka - eden je železniški, navadni, drugi je rudniški - hunt. Navadnemu, za prevoz ljudi, so včasih rekli "bagerl". Lahko bi bil (pazite, lahko - niti slučajno tega ne trdim) vagonček šarabanke, vlakca, ki je vozil rudarje po Trbovljah v davnih časih (no ja, tako davnih pa spet ne).