No ja, Sopoti težko rečemo reka. Še rečica komaj. Roko na srce, v zgornjem toku je potok – potoček. Teče pa skozi lepo dolino, to je pa res. In izvira tudi na lepem kraju, ki je prikupno urejen. Klopce pod zajetnimi bukvami čakajo popotnike. Saj bi rada napisala »upehane popotnike«, pa ne morem. Izvir je namreč tik ob cesti. Aha, zdajle sem se spomnila – se opravičujem tistim, ki bodo do te skoraj neznane točke prišli s kolesi. Tem se bodo klopce in predvsem hlad pod bukvami nadvse prilegli.
Takole pravijo o Sopoti in njenem toku na strani, ki opisuje izlete po naši lepi Sloveniji (citiram): Dolina Sopote leži v nedrjih Kuma in predstavlja južno mejo Kumljanskega hribovja. Ime in obraz ji daje potok Sopota, ki izvira okoli 760 m visoko pod vasjo Velika Preska in se skozi 18 km dolgo, divjo, slikovito in ozko dolino s številnimi brzicami in slapišči prebija vse do Radeč, kjer se na nadmorski višini približno 200 m izliva v reko Savo. Porečje Sopote meri skoraj 60 km2, od tega je kar 70 % površin pod gozdom. Najslikovitejši del soteske je ozka Vidrna peč, poseben čar pa dolini dajejo tudi ostanki žag in mlinov. Le-ti so v časih, ki so že zdavnaj minili, dajali kruh prenekateremu prebivalcu doline. Dolina Sopote je dandanes láhko dostopna z avtom, saj po njej poteka magistralna cesta Radeče-Litija, ki pa je mestoma v precej slabem stanju, zato je promet po njej zelo redek. (konec citata)
V spomladanskem času lahko v koritu občudujete žabji mrest, pozimi je tu strupeno mrzlo, poleti pa prijetno osvežilno.
Sopota izvira med Borovakom in Veliko Presko (oboje krajevna skupnost Polšnik, občina Litija), vseeno je, s katere strani se boste pripeljali ali pripešačili. Če se boste odpravili po zakladek peš, naj vas opozorim, da boste hodili po asfaltu. Če se boste pa pripeljali z avtom, pa ga lahko pustite nekje ob cesti in se napotite v gozd na kratek sprehod. Ne bom dvakrat rekla, da v njem ni gob.