Prva svetovna vojna, se je začela 28. julija 1914 in končala 11. novembra 1918. Štiri krvava leta so za seboj pustila 37 milijonov mrtvih, ranjenih in pogrešanih vojakov in civilistov.
Triindvajsetega maja 1915 se je med Italijo in Avstro-Ogrsko odprla 600 km dolga fronta. Del te fronte, ki je potekal ob reki Soči do njenega izliva v Jadransko morje so poimenovali Soška fronta. Na Soški fronti je v dveh letih in pol ena za drugo sledilo enajst italijanskih ofenziv, ki niso bistveno spremenila položaja. Izjema je bila le 6. soška ofenziva, v kateri Italijani zavzamejo Gorico. Odločilna je bila 12. ofenziva v kateri so uporabili tudi plinske bombe.
Po šesti ofenzivi je Bohinjska železnica postala tarča italijanske vojske zato je bila oskrba avstro-ogrskih položajev po Bohinjski progi prekinjena.
Poveljstvo 5. avstro-ogrske armade je moralo najti nov rešitev za dovoz hrane in municije. Ajdovščino so zaradi izpostavljenosti frontni črti izločili in kot novi oskrbni center izbrali Logatec. Skozenj je potekala Južna železnica med Dunajem in Trstom. Njena uporaba ni bila motena, Logatec pa je bil z drugimi kraji povezan z dobrimi makadamskimi cestami. Poleg tega je v Logatcu že obstajalo veliko vojaško skladišče.
Za divizijo v polni sestavi s 17.000 možmi in 8.000 konji je bilo treba dnevno prepeljati 120 ton hrane in 250 ton streliva. Odločili so se za izgradnjo ozkotirne železnice, s pomočjo katere bi v zadostni meri oskrbovali enote na novi frontni črti.
Progo so začeli graditi 15. avgusta 1916, prve prevoze iz Logatca do Zadloga pri Črnem vrhu pa so opravili že 9. septembra. Ozkotirnico med Zadlogom in Malo Lazno v Trnovskem gozdu so začeli uporabljati slabe 3 mesece kasneje. Naprej so progo speljali preko Kalc in Hotedršice do Godoviča. Gradnja je potekala hitro, v dobrih pogojih tudi do kilometer na dan. Proga je večinoma potekala po obstoječi makadamski cesti. V Godoviču je proga zavila levo proti Črnemu Vrhu, le dober kilometer naprej, ob sedanji serpentini, imenovani Cestnikova rajda (ovinek), je en krak peljal proti Črnemu Vrhu, drugi krak pa je zavil proti Idriji. Slednjega so kasneje podaljšali do Straže (Želin) in pred prebojem fronte pri Kobaridu v 12. ofenzivi do Trebuše. Feldban so gradili vojni ujetniki, ki so bili nastanjeni po barakah vzdolž trase. Gradnji celotnega feldbana je bilo dodeljeno 28 častnikov, preko 2.300 vojakov in več kot 2.000 konjev.
Proga feldbana položena po cesti skozi Hotedršico
Z železniške postaje Logatec so speljali dva tira do glavnih vojaških skladišč ob magistralni cesti na Poštnem vrtu sredi kraja. Tam so blago pretovarjali na vagone feldbana. Železnica je imela en tir, po katerem je promet potekal neprekinjeno, dan in noč. Na celotnem feldbanu je bilo ob vsakem času okoli 200 vagončkov. Vagončki (hunti) so bili sestavljeni iz dveh dvoosnih podstavnih vozičkov, vsak s svojim zavornim sistemom. Na ta dva vozička je bila pritrjena nosilna ploščad. V Godoviču je bila narejena zanka, ki je omogočala potek prometa v obe smeri. Vagončke so sprva vlekli konji, kasneje pa tudi dizelske lokomotive.
Feldban skozi Godovič - na tem mestu je danes bencinska črpalak.
Zaradi vse večjih potreb po transportu opreme na fronto in iz nje (glavnino teže je predstavljalo topovsko strelivo), so v vodstvu avstro-ogrske vojske začeli načrtovati izgradnjo normalnotirne železnice do Črnega Vrha, ki bi jo preko Cola povezali celo z Ajdovščino. Začeli so tudi z gradnjo, o čemer pričajo nasip z glavne železniške postaje v Logatcu, predor pod Naklom, z ene strani zasut predor pri Kalcah in številni useki na povsem novo načrtovani trasi proti Godoviču. V trenutku ko se je zgodil preboj pri Kobaridu (12. soška fronta) so se dela ustavila in nikoli več nadaljevala.
Po preboju naj bi vojska hitro razmontirala večje odseke in bolj dostopne dele feldbana. Nekaj tirov so prepeljali na novo fronto na Piavi, nekaj pa so jih predelali v železarski industriji. Glede na strahotno primanjkovanje vsakršnega gradbenega materiala je marsikateri kos feldbana končal tudi pri obnovi domačij v bližini proge.
Z vagončki feldbana so se vozili tudi civilisti.
Naloga:
Prostor kjer je bila v času prve svetovne vojne ranžirna postaja je danes v glavnem pozidan. Nekaj zgradb pa je vse do danes ohranilo prvotno podobo in jih najdeš tako na fotografiji kot v naravi.
Postavi se na vogal velike stavbe kamor kažejo izhodiščne koordinate. V smeri JV najdi cerkven turn, ki ga vidiš tudi na fotografiji. Levo od turna sta še dve stavbi (del stavbe), ki ju prav tako, nespremenjeni najdeš tudi na fotografiji. Poišči ju in na pročelju teh dveh hiš najdi koordinate končne točke. Ko si pred pravo stavno vidiš koordinate s ceste, tako da ni potrebno ničesar odpirat, premikati, plezati, ...
NAMIG: čudež pri Kobaridu
Končne koordinate: N 45° 55._ _ _' E 014° 13. _ _ _'
Ranžirna postaja na Poštnem vrtu v Logatcu.