Ozka dolina med Grohatom in Hudim koncem, kjer se je Potok prebil proti Kamniški Bistrici, nmv od 550 do približno 630 m. Greben, ki se vleče od Križiša miniaturno sotesko, skozi katero je (Križišča?) ali Pokovša proti dolini Kamniške Bistrice, se pred spustom v dolino razdeli na dva dela: na višjega, ki je severnejši in ki ga imenujejo Hudi konec, in na nižjega, ki je južnejši, pravijo pa mu Grohat. Med ta dva grebena se je vrinila ozka dolinica Potoka. Na nekaterih zemljevidih sicer piše Grohatji potok ali samo Grohat, kar je narobe. Domačini namreč potoku pravijo kar Potok. Na starih »mapah« pa piše tudi Za Grohatom potok. Ta izvira v nepropustnih skladih keratofirja, porfirja, tufa in se nato prebija skozi mešane kamnine vse do Kamniške Bistrice. Kjer je dno nepropustno, teče po površini, ko pride na apnenčasto podlago, pa ponikne, kadar ni dovolj vode.
Potok se izliva v Kamniško Bistrico na koncu Hudega polja, pri Iverju, kjer je Kamniška Bistrica predzadnjič (zadnjič je v Stahovici za Kalcitom, kar se lepo vidi z mostu, ki prečka Kamniško Bistrico proti Spodnjim Županjim Njivam stisnjena med ozka bregova in kjer je tudi most. Na svoji poti do Kamniške Bistrice je Potok na nekaterih mestih močneje urezal svojo strugo in tako naredil zanimivo, speljana tudi gozdna cesta, saj je celoten predel poraščen z gozdom.
Cela dolina je zanimiva tudi zaradi svoje geološke sestave, saj se tu mešajo prodornine oziroma vulkanski pepel (keratofir, tuf) in sedimentne kamnine (apnenec in lapor). Razlika je očitna. Apnenec je večinoma siv oziroma bel, vulkanske kamenine pa so rdečkaste, rumenkaste, oranžne, rjave in zelene barve.
Ta soteska se začne za tem, ko z desne (orografsko leve) priteče potoček in se konča po dobrih 400 metrih. Sestavljajo jo pravzaprav trije deli. Prvi je takoj na začetku in predstavlja zoženje dolinice, sledi del, kjer se bregovi spet razširijo, da bi se nato zopet za nekaj časa zožili.
V prvem zoženju je severni breg nižji in manj strm, južnega pa ustvarjajo severna pobočja Grohata in je bistveno višji, na nekaterih mestih tudi prepaden. Pod stenami, visokimi nekaj deset metrov, je nastalo celo manjše melišče, ki pa je zaradi nizke nadmorske višine močno poraščeno.
Prav na začetku te soteske je še ena znamenitost. To je naravno okno, ki pa je tako skrito v pobočje, da se ga ne opazi takoj. Ko gremo po cesti navzgor na drugo stran potoka, je na levi strani v smeri hoje najprej drča, nato pa skalnato rebro. In v tem rebru, prav ob vznožju nekaj metrov nad cesto, je votlina, velika okoli meter krat meter in pol. Na drugi strani je odprtina manjša, kakšen meter in pol široka in dobrega pol metra visoka. Dno je polno odpadnega listja, ki tako vedno bolj zmanjšuje odprtino. Sam rov je dolg okoli sedem metrov in se skozenj lahko samo splazimo. Po približno 200 metrih se dolinica zopet zoži. Tokrat močneje, saj je široka samo nekaj metrov in tudi bregovi so višji in bolj strmi. Zoženje je dolgo okoli 100 m. Južni breg je bolj strm, nekateri skalni odstavki so navpični tudi do 40 m, tudi strmina je višja, do roba okoli 150 m. Strmina v severnem bregu je malo krajša, posamezne stene so visoke tja do 20 m, nato pa se nadaljujejo v manj strmem pobočju. Soteska ne poteka v ravni črti, ampak je močno ovinkasta. Na sredini je, podobno kot v spodnjem delu soteske, nastalo melišče, tudi zaradi drč, po katerih spuščajo les. Temu delu soteske pravijo »Za stiskom«. To ime naj bi prišlo zaradi tega, ker je bila nekdaj tu soteska tako ozka, da so se skoznjo z vozom komaj prebili, zato se je moral konj z vozom »stisniti« skoznjo.Pozneje so »streljali« - z eksplozivom so razširili pot, tako da je prevozna za traktorje in vozove.
Kmalu na začetku tega drugega zoženja je, podobno kot v spodnjem delu, votlina, približno 6 m nad cesto. Na levi strani, gledano navzgor, je odprtina velika približno 2 krat 2 m. To je »Dolga luknja«. Po izročilu naj bi se votlina nadaljevala vse do Županjih Njiv. Lahko je res, lahko pa tudi ne. Če splezamo vanjo, se bo naša pot končala po slabih 10. metrih. Ko se ozremo nazaj, vidimo, da ima tudi ta votlina svoje okence, veliko približno 40 krat 30 cm.
DOSTOP: Po cesti v Kamniško Bistrico do mosta pri Iverju. Tu čez most na desni breg Bistrice. Od tu po dolini naravnost navzgor, dokler z desne (severne strani) ne priteče potoček, a cesta se preseli na južni breg Potoka, hoje je za približno četrt ure. Ves čas hoje skozi zoženje je cesta na desni (orografsko) strani Potoka, do zoženja pa na levi.
Za obisk in ogled te soteske poseben vodnik običajno ni potreben. Če se pa gre še naprej po dolini do konca in nato zavije na lovsko pot, se lahko pride čez Okroglo nazaj v Stahovico. Raznih možnosti je veliko, vendar je potrebno imeti primernega vodnika, ker poti niso označene.
Vir: B. POLLAK, Kamniški občan, 24. marec 1994
- - - - - - - -
This time it's stronger, as it's only a few metres wide and the banks are higher and steeper. The ridge is about 100 m long. The southern bank is steeper, some rock sections are vertical up to 40 m, and the slope is also steeper, about 150 m to the edge. The steepness of the north bank is a little shorter, with individual cliffs up to 20 m high, before continuing on a less steep slope. The gorge does not run in a straight line, but curves sharply. In the middle, as in the lower part of the gorge, there is a scree slope, also due to the timber chutes. This part of the gorge is called 'Behind the squeeze'. The name is thought to have come from the fact that the gorge used to be so narrow here that it was difficult to get through with a cart, so a horse and cart had to "squeeze" through it. Later, they "shot" it - using explosives to widen the path so that it was passable for tractors and carts.
Shortly at the beginning of this second narrowing, as in the lower part, there is a cavity about 6 m above the road. On the left-hand side, looking upwards, there is an opening of about 2 by 2 m. This is the 'Long Hole'. According to tradition, the cavity is said to continue as far as Županje Njive. It may or may not be true. If we climb into it, our path will end after less than 10 metres. Looking back, we can see that this cave also has its own window, about 40 by 30 cm.
ACCESS: Follow the road to Kamniška Bistrica to the bridge at Iverje. Here cross the bridge to the right bank of the Bistrica. From here, follow the valley straight up until a small stream flows in from the right (north side), but the road moves to the south bank of the stream, a walk of about a quarter of an hour. The road is on the right (orographically) side of the creek throughout the walk through the constriction, and to the constriction it is on the left.
A special guide is not usually needed to visit and see this gorge. However, if you continue along the valley to the end and then turn onto the hunting trail, you can get back to Stahovica via Okroglo. There are many possibilities, but you need a suitable guide as the paths are not marked.