Bivak na Špilku je stalno odprt, da si lahko vsak odpočije. Od bivaka je lep razgled proti Kamniško-Savinjskim Alpam in Zasavskemu hribovju, v zimskem času pa vidimo tudi Snežnik.
Špilk je s svojimi 956 m najvišja vzpetina v hribovitem svetu med Tuhinjsko dolino in dolino potoka Motnišnice na severu ter vzporednim Črnim grabnom na jugu in hkrati najvišja točka 58 kilometrov dolge Rokovnjaške planinske poti, ki krožno povezuje hribe in naselja med Lukovico in Trojanami. Njegov vršni del je poraščen z drevjem, niže ležeča pobočja na jugu pa deloma prekrivajo travniki in redke njive. Dobro označena planinska pot, ki se zložno vzpenja po večinoma odprtem svetu, je prijetno razgibana in ravno prav dolga, da je zelo primerna tudi za brezskrben družinski izlet. Na vrhu, ki je večinoma porasel z gozdom, se nahaja manjši bivak s klopjo in mizo.
Vzpon na Špilk začnemo pri veliki informacijski tabli, ki jo zagledamo takoj, ko v Blagovici zapeljemo z glavne ceste. Od tod krenemo po asfaltni cesti proti severu, zavijemo za zadnjimi hišami pri znamenju na makadam in nadaljujemo do drevja, kjer nas markacije popeljejo navkreber. Po približno četrt ure hoje pridemo na travnato planjavo z oddajnikom, s katere se odpira lep pogled na zdaj že oddaljeno vrvenje v dolini. Če se ozremo nazaj, vidimo tudi cerkev sv. Neže na Golčaju, ki se dviga južno od Blagovice.
Nad poraščenim robom se začenja že naslednja planjava. Čeznjo nas popelje sprva slabo vidna pot, ki se dotika spodnjega konca golih, od vlage temnikavih njiv. Kmalu dospemo v zavetju drevja do križišča, kjer pri majhnem, na mogočno deblo pritrjenem znamenju znova zavijemo navkreber in se ob električnih drogovih povzpnemo do skupine hiš. Po nekaj metrih asfalta nadaljujemo po makadamu, ki gre proti severu, prečkamo cesto, ki se izgublja za ovinkom, in vnovič stopimo na plano.
Nad kozolcema, za katerima počiva gruča hiš, se pot zagrize v strmo travnato pobočje, ki ga na sredi prekinja vrsta golega grmičevja in nizkih dreves. Ko se v zgornjem delu približamo telefonskim drogovom, pred nami počasi vstaja poraščeno teme Špilka. Tudi v drugih smereh postaja razgled čedalje širši.
Po uri hoje pridemo do vasi Gabrje pod Špilkom, kjer se naša pot pridruži Rokovnjaški planinski poti. Od tu lahko razločno vidimo ne le bližnjo Limbarsko goro, temveč tudi oddaljeni Kum. Na zgornjem koncu vasi nas širok kolovoz popelje proti zahodu, potem pa se na ovinku presuka proti severu. Pobočje nad nami je tod temno zeleno, saj razmetano skalovje na gosto prerašča mah. Čez nekaj minut nas rahlo vijugavi kolovoz pripelje na preval, kjer se svet nenadoma odpre: preden se dobro zavemo, stojimo na robu obsežnega pašnika, ki se počasi izgublja v globino. Na desni se za lovsko prežo dviga poraščeni vršni del Špilka, obzorje pred nami pa obvladuje planotasta Menina.
Nadaljujemo po kolovozu, ki pelje čez pašnik. Ko pridemo na rob gozda, zavijemo pri kažipotu z napisom vrh Špilka dokaj strmo navkreber in zapustimo pot, ki gre naprej proti dobri dve uri oddaljenim Trojanam. Mehka steza se vijugavo vzpenja med slokimi bukvami.
Po približno desetih minutah vzpona pridemo na presenetljivo koničast vrh, na katerem stoji manjši bivak, ki ga je postavilo Planisko društvo Blagovica. V njem je skrinjica z vpisno knjigo in žigoma, pa tudi preprosta klop, na kateri lahko posedimo, če nas ujame dež.
