Sedmera jezera #1 - Jezero pod Vršacem Traditional Geocache

Dolina Triglavskih jezer

Dolina Triglavskih jezer je visokogorska alpska pokrajina med Bohinjem in Trento. V dolžini 8,5 km se razteza med Prehodavci na severu (tam njeno dno sega do nadmorske višine 2000 m, okoliški vrhovi pa se pnejo še 500m višje) in Komarčo na jugu (tu se dolinsko dno zniža do okrog 1300 m). Na vzhodni strani jo obroblja dolg gorski greben, ki se vleče od Hribaric prek Vršakov, Zelnaric, Kopice in Tičaric do Rušnate glave. Na zahodni strani oklepa dolino gorski greben z Zadnjo Lopo v bližini Prehodavcev ter Malim Špičjem in Velikim ali Lepim Špičjem, kjer se greben umakne proti zahodu in obroblja planoto Zgornje Komne.

Že v obdobju prvega razcveta planinstva na Slovenskem je dolina veljala za enega najlepših predelov Julijskih Alp. K temu je pripomogla tudi ena najstarejših planinskih postojank v slovenskih gorah, postavljena ob Dvojnem jezeru. Dolino so že leta 1924 zavarovali kot Alpski varstveni park. Glede na namen zavarovanja ta letnica velja kot letnica ustanovitve prvega slovenskega narodnega parka. Ime Triglavski narodni park je bilo prvič uporabljeno leta 1926, čeprav je sam vrh Triglava zavarovano območje parka zaobjelo šele po njegovi razširitvi leta 1981. Dolina je tudi naravna vrednota državnega pomena.

Triglavska jezera

V močno zakraseli dolini srečamo vse visokogorske kraške oblike. Med najobsežnejše tovrstne pojave spadajo gole stopničaste plošče, imenovane lašti. Trije med njimi imajo status naravne vrednote. Njihova razbrazdana površina je posledica kemičnega delovanja vode na apnenec. Nastajajo žlebiči in več metrov globoke škraplje, vrtače, kotliči, kraške mize, brezna – teh je v Dolini vsaj 150 – in drugi pojavi, ki so zaradi obilice padavin ter odsotnosti prsti in rastlinja zelo dobro vidni.

Seveda pa je dolina najbolj znana po jezerih, katerih nastanek so na sicer kraškem površju omogočili slabše prepustni jurski apnenci z vložki laporja. Največkrat se omenja sedem jezer, pripravno število iz ljudskega izročila, čeprav je vodnih teles nekaj več. Stalnih vodotokov v dolini ni, čeprav se ponekod pojavljajo razmeroma izdatni kraški izviri; najbolj znan je Močivec, ki je zajet za potrebe vodne oskrbe planinske postojanke. Najbolj severno leži Jezero pod Vršacem, katerega vode odtekajo v dolino Soče in v Jadransko morje. Vode iz ostalih jezer se stekajo v Savo Bohinjko in naprej proti Črnemu morju. Najvišje ležeče od »Sedmerih« je Rjavo jezero, sledi mu Zeleno jezero. V osrednjem delu doline sta Jezero v Ledvicah in Dvojno jezero. Nad Komarčo je Črno jezero. Poleg naštetih sedmih jezer sta v dolini še dve večji, bolj ali manj stalni vodni telesi Mlaka v Laštah in Jezero pod Vršaki, nekaj pa je tudi manjših in nestalnih. Med posameznimi jezeri je dokazana neposredna podzemna povezava, spet druga so zunaj glavnega toka podzemne vode. Jezera predstavljajo samosvoje življenjsko okolje okrog 380 vrstam in podvrstam alg, višjim vodnim rastlinam, vodnim bolham, ceponožcem, alpskemu pupku (Triturus alpestris) ter drugim rastlinam in živalim.

Jezero pod Vršacem (1)

Prvo, a ne najvišje ležeče v nizu Triglavskih jezer, je nastalo ob južnem vznožju Zadnjiškega ali Vodnikovega Vršaca (2194 m). Jezero na nadmorski višini 1993 m je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 7 m. Hidrološko je ločeno od preostalih Triglavskih jezer, saj njegove vode ne odtekajo po Dolini Triglavskih jezer, ampak v Zadnjiški dol, proti Soči. Jezero se izpod snežnega pokrova pogosto pokaže šele v poznem poletju. Ledene plošče na vodni gladini v avgustu niso nobena redkost, saj čez zimo snežni plazovi jezersko kotanjo dobro zalagajo s snegom. Jezero zasipavajo tudi melišča izpod Vršaca, nasprotni, južni breg pa sestavljajo apnenčasti lašti. Okolica jezera je skoraj v celoti brez rastlinja. Jezero ima stalen dotok iz dveh potočkov, ki ob dolgotrajni suši presahneta. Podzemni odtok skozi skalne razpoke je na vzhodni strani jezera.

Pristop: