Ljudje so bili nekdaj še bolj kot danes prepričani, da duša ne gre takoj po smrti, to se pravi "še gorka", v onostranstvo, temveč določen čas tava po tostranstvu in trpi. Koliko časa so naši gradiščarji "namenili" dušam bivanje v zemeljski čakalnici, ni znano. V krščanstvu je optimalni čas za odhod duše po večno plačilo sedem dni, zato obhajamo sedemdnevnice; seveda je dolžina trpečega breztelesnega stanja odvisna od kreposti rajnega v času zemeljskega bivanja. Da bi sorodniki in znanci skrajšali muke pokojnikove duše, so se v predkrščanskem času zbirali na posebnem griču, navadno blizu gradišča, in tam opravljali obredje v obliki klicanja, petja in molitve. Tu so prihajali v stik z božjimi poslankami pticami, ki so opravljale po božji volji odrejen odhod v večnost. Da bi se jim prikupili, so pticam darovali na posebnih žrtvenikih (pozneje se jim je reklo tudi oltarji). Krajem, kjer so naši predniki s pomočjo božjih poslank, "tic", izrekali prošnje k bogu, so rekli tičnice. Gre torej za prazgodovinska svetišča.
Izraz tičnica zapisan v številnih različicah: Tičenca, Tičenica, Tičnica, Tičarice, Tičjak, Ptičjek, Za Tičnico, pa tudi Tičistan v ljubljanskem Tivoliju. V nekaterih pokrajinah, zlasti na Primorskem, pa so se za tičnice uporabljala druga imena – npr. Čuk, Čukovca, Sovec, Sovič in podobno –, kar ni presenetljivo, saj sta tako čuk kot sova v ljudski tradiciji veljala za ptici, povezani z onostranstvom.
Spomin na vlogo ptičev kot prenašalcev duš pa se je, čeprav v spremenjeni obliki, ohranil tudi v krščanstvu. Da bi ljudje lažje sprejeli novo vero, so pokristjanjevalci na marsikateri cerkveni zvonik namestili ptiča – najpogosteje petelina. S tem so vernikom, vajenim starodavne simbolike, posredno sporočali, da je cerkev novi sveti kraj, kjer se opravlja slovesa od mrtvih in priprošnje za njih, podobno kot so to nekoč omogočale tičnice.
(Sever, Leopold. Tičnice iz naravoverja. Male Lipljene: samozal. L. Sever, 2013)