Tonina hiša je dobila ime po zadnji stanovalki, premožni kmetici Antoniji Goreli, ki je že dalj časa pokojna. Po njeni smrti je hiša ostala prazna in nevzdrževana in je bila tik pred tem, da se dokončno sesuje. Po zaslugi Zavoda za spomeniško varstvo Piran se to ni zgodilo. Leta 1979 so stavbo v okviru večje spomeniškovarstvene akcije temeljito obnovili. V akcijo se je vključil tudi Pomorski muzej Sergej Mašera Piran in prav sodelavci tega muzeja so v hiši začeli postavljati etnološko zbirko, na katero bedijo tudi še dandanes.
Oljarna
V pritličju, ki zavzema en sam prostor so uredili oljarno z oljčnim mlinom in stiskalnico. Po podatkih je oljarna, kakršna je danes, v tej hiši delovala že v 19. stoletju. Takšen tip oljarne je bil v preteklih stoletjih in v prvi polovici 20. stoletja v Istri zelo razširjen. Pri tehnološkem postopku pridobivanja olja so uporabljali več naprav: mlin za mletje oljk, stiskalnico za stiskanje zmlete oljčne mase, vreteno za zategovanje vijaka stiskalnice in peč s kotlom, v katerem so segrevali vodo. Razporeditev omenjenih naprav je bila strogo namenska in je omogočala smotrno opravljanje dela.
Mlin, v katerem so mleli oljke, je bil zidan iz kamna v obliki kroga. Vrhnji del je bil plitev krožnik, narejen iz večjih kamnitih plošč in z vzidano kamnito konkavno ploščo v sredini. Na leseno vreteno je bil pritrjen mlinski kamen in drog, tako da se je kamen dalo vrteti po krožniku. Vreteno s kamnom je največkrat vrtela živina (osel, konj ali vol), v mlinih zmanjšimi mlinskimi kamni pa včasih tudi ljudje.
Z zmleto maso so napolnili okrogle pletene vreče iz konopljeve ali kokosove vrvi. Zložili so jih na kamnit podstavek pod vijak stiskalnice. Obtežili so jih z lesenimi čoki, jih prelili z vrelo vodo in začeli prešati. Olje je odtekalo v kamnite posode.
V zasebnih oljarnah so poleg lastnika delali še trije ali štirje oljarji, zvečine sorodniki ali vaščani, včasih pa tudi sezonski delavci iz bolj oddaljenih vasi, ki so se po končani sezoni vračali na svoje domove. Delo v oljarnah je potekalo v zimskem času, ko so dozoreli oljčni plodovi.
Bivalni prostori
Nadstropje je razdeljeno na dva rekonstruirana prostora, kmečko kuhinjo z nizkim mediteranskim ognjiščem in sobo. Bivalni del ima odprto ostrešje, ki nadomešča strop. Velika posebnost strešne konstrukcije so tramovi, iztesani iz hrastovega lesa, tako da so uporabljeni tudi deli korenin. Tako so pač izgledale stare domačije v slovenskem Primorju. O tem kako je izgledalo življenje istrskega kmeta v preteklosti pa nam še bolj zgovorno, kot sama razporeditev in velikost prostorov pripoveduje bogata etnološka zbirka, ki se še kar naprej povečuje in dopolnjuje. To pomeni, da ne gre za zvest posnetek takih prostorov v nekem konkretnem zgodovinskem obdobju, ampak so v njih prikazani predvsem predmeti in oprema, kakršno so uporabljali v preteklih časih, ko je še živel ognjiščni prostor. Sprva je prevladovala doma narejena oprema, ali oprema, ki so jo izdelali vaški obrtniki, sčasoma pa so te izdelke začeli nadomeščati meščansko pohištvo, ter drobni predmeti, posoda in pribor iz trgovin. Še v preteklem stoletju so uporabne in okrasne tekstilne predmete, kot vezene prte, zavese in posteljna pregrinjala, ženske izdelovale doma.
EN:
Sveti Peter, known under the name of Raven after World War III, is a clustered village on the southwest hillsides of the hills of Šavrinsko Gričevje. In part of the village, in the settlement of Goreli, stands the homestead Sveti Peter 36 or Tonina house among the other stone houses and the pool. According to tradition, it was owned by a wealthy farming family. The whole settlement was named after its last owner, Antonija Gorela.
The longitudinal building, constructed mainly in the 18th and 19th centuries, is a type in between a one-storey and two-storey building. The fireplace extension by the southeast façade and the hall with its exterior staircase by the narrower entrance side protrude from the bulk of the house. The homestead is covered with a shallow pointed roof with open roofing. The stonecutting details, especially the borders of the small windows, are standard.
On the low upper floor there is an apartment with two areas: a kitchen and a room. In the corner by the door is an open fireplace with a hood. The ethnological collection on the upper floor with tools, household furnishings and their accessories reveals their way of life up until the middle of the 20th century. On the ground floor there is a special entrance for the oil mill or torklja. The stone grooves, the wooden press and other tools in the oil mill have remained as if the workers left the place only yesterday.
Another attraction worth visiting in the village is the Church of St. Peter, with the remains of the Renaissance altar built in the wall of the nave.